Umetnikova upodobitev satelita ERG v orbiti. Vir: ISAS/JAXAERG Science Center Y. Miyoshi, K. Seki, T. Hori, Y. Miyashita, T. Segawa, Y. Ebihara, T. Takada.
23.03.2018
Delo Kristiana Birkelanda je pogosto spregledano. (vir)
Oh, it was wild and weird and wan, and ever in camp o’ nights
We would watch and watch the silver dance of the mystic Northern Lights.
And soft they danced from the Polar sky and swept in primrose haze;
And swift they pranced with their silver feet, and pierced with a blinding blaze.
They danced a cotillion in the sky; they were rose and silver shod;
It was not good for the eyes of man — ‘Twas a sight for the eyes of God.
Robert Service
Električno aktivna struktura, imenovana magnetni rep, se razteza od Zemlje na milijone kilometrov v vesolje. Ioni, ki se pretakajo iz Sonca, ki jih običajno imenujemo Sončev veter, so ujeti v Zemeljino magnetosfero in se kopičijo v plazemski plasti, kjer ju drži Zemljino magnetno polje. Ko so delci Ssončevega vetra vodeni navzdol v polarne regije, trki z atmosferskimi molekulami zvišajo njihova energijska stanja, kar povzroča, da oddajajo rdečo svetlobo iz kisika na velikih nadmorskih višinah, zeleno svetlobo na nižjih nadmorskih višinah in modro svetlobo iz dušika.
Elektromagnetni “vozli” potujejo skupaj s plazemskimi curki skozi magnetorep. Vsakič, ko curek doseže notranjo mejo magnetorepa, nastanejo plazemske nestabilnosti. Arktične radarske postaje pogosto zaznajo povratne signale iz plazemskih tokov v zgornji atmosferi tik pred trki avror.
Glede na nedavno sporočilo za javnost je to “rekonfiguracija” linij magnetnega polja, ki je odgovorna za ta pojav. Satoshi Kasahara z univerze v Tokiu je zapisal:
»Avrorne nevihte … povzroča globalna rekonfiguracija v megnetosferi, ki sprošča shranjeno energijo Sončevega vetra.«
Z drugimi besedami, magnetna ponovna povezava vleče svojo grdo glavo iz napačnih teorij. Namen tega dokumenta ni ponoviti težav pri magnetni ponovni povezavi. Bralci lahko najdejo celotno postavko Električnega Univerzuma, ki se s teorijo spoprijema z razmišljanjem upokojenega profesorja elektrotehnike, predstavitve dr. Donalda Scotta o Birkelandovih tokovih.
Zagovorniki Električnega Univerzuma so seznanjeni z avroralnimi nevihtami, saj jih je eden od ustanoviteljev fizike plazme Kristian Birkeland najprej opisal. Birkelandova arktična ekspedicija je odkrila električne tokove iz Aurore Borealis, ki teče vzporedno z avroro. Ker se mora električni naboj gibati v vezju, je predlagal, da se je električna energija spustila iz vesolja na enem koncu avroralnega loka in se vrnila v vesolje na drugi strani. Od takrat je potrjeno, da se ena plazemska zavesa spusti z jutranjo stranjo avror, druga pa se vzpenja z večerne strani. Ti poljsko usmerjeni tokovi, ki povezujejo Zemljo z vesoljem, imenujemo Birkelandovi tokovi.
Fiziki iz Univerze v Tokiu in JAXA, Japonska vesoljska agencija, so tudi naznanili, da so opazovali elektronsko vzbujanje iz »zborskih valov« v zgornji atmosferi, ki prispevajo k avrornim pulzacijam. Zborski valovi se imenujejo tudi »žvižgači«. Radijski zvočniki jih reproducirajo kot piski, kliki, padajoči arpeggios in drugi glasbeni zvoki.
Polarne Birkelandove električne tokove zdaj imenujemo “avrorni curki elektronov (ang. auroral electrojets)”, in kot je omenjeno, so povezani s pretokom električnega naboja, ki sledi Zemljinem geomagnetnemu polju v in stran od polarnih regij. Čeprav so besede “plazma” in “tokovi” uporabljene v sporočilu za javnost, so povezani z “dežjem”, “trki” in “potoki”.
Kot je razloženo v prejšnjih slikah dneva, so vesoljski zananstveniki obrnili vzrok (električni tokovi) in učinek (magnetna polja). Zmanjšujejo ali zavračajo pomen električnih procesov in ignorirajo delo plazemskih pionirjev, kot je Kristian Birkeland. “Nova odkritja” resnično potrjujejo poskuse, ki so jih naredili drugi pred več kot 100 leti.
Avtor: Stephen Smith
Prevod: Angelo Mohorovič
Električni Univerzum 