HH 1165 v zvezdni kopici sigma Ori. Ionizirano žveplo, ki se uporablja za kartiranje 0,7 svetlobnih let dolgi curek, je zeleno. Vir: B. Riaz, C. Briceno, E. Whelan, S. Heathcot.
27.03.2018
Rjave pritlikave zvezde so še ena vrsta zvezdnih objektov, ki oddajajo curke materiala. (vir)
Nedavna izjava za javnost poroča o odkritju curka materiala, ki izvira od rjave pritlikave zvezde. Rjava pritlikava zvezda zasluži svoje ime, ker je premajhna za vzdrževanje reakcij vodikove fuzije in sije kot večje zvezde.
Običajno velja, da kolimirani curki izhajajo iz zvezdnega plina, ki pada v domnevno gravitacijsko polje črne luknje. Glede na teorijo, ko so orbite bližje črni luknji, se delci pospešijo do skrajnih hitrosti, kar povzroča nasilne trke, ki lahko ustvarjajo rentgenske žarke in drugo visokofrekvenčno sevanje. Sčasoma nekako pospešenost ustvari močan curek.
Astronomi najdejo tudi ionizirane delce in rentgenske žarke iz različnih zvezd, ki so zelo organizirane. Težko jim je razložiti svoje ugotovitve, ker je, kot je bilo že omenjeno, teorija, da prah in plin zaradi trčenj delujejo energično, ko so v orbiti črne luknje. Ne glede na vir, obstaja le ena sila, ki lahko na dolge razdalje drži tok snovi: elektromagnetizem. Edini način za ustvarjanje te elektromagnetne konfinacije je električna energija.
Zaradi neuspeha ugotovitve, da ta električni tok ustvarja magnetna polja, je prišlo do številnih modelov, ki zagotavljajo nepopolne rešitve problemov energije in konfinacije. Nobelov nagrajenec Hannes Alfvén je opozoril, da je plazma »preveč zapletena in nerodna« za okus matematikov. To »sploh ni primerno za matematično elegantne teorije« in potrebuje laboratorijske poskuse.
Alfvén je opazil, da je Plazemski Univerzum postal »igrišče teoretikov, ki v laboratoriju nikoli niso videli plazme. Mnogi od njih še vedno verjamejo v formule, za katere v laboratorijskih poskusih vemo, da so napačne.« Mislil je, da so temeljne predpostavke kozmologov »razvite z najsodobnejšimi matematičnimi metodami in je samo plazma, ki ne »razume«, kako lepe so teorije, in jih absolutno noče poslušati.«
Kot smo že zapisali, so zvezde vozlišča v električnih vezjih. Njihova elektromagnetna energija bi bila lahko shranjena v ekvatorialnih tokovnih slojih, ki jih obkrožajo, dokler ne bi prišlo do nekega sprožilnega dogodka, da bi se preklopilo v polarno razelektritev. Električni curki lahko dobijo energijo iz naravnega pospeševalnika delcev, plazemske dvojne plasti z močnim električnim poljem. Toroidna magnetna polja bi nastala zaradi polarne razelektritve v plazmi, ki bi jo omejil v ozek kanal.
Analize velikanskih plinskih planetov in njihovo razmerje do rjavih pritlikavih zvezd vodi zagovornike Električnega univerzuma, ki nakazujejo, da curki niso presenetljivi, če upoštevamo Jupiter in Saturn. Oba ogromna planeta kažeta električne vidike, ki bi se lahko enostavno razvila v obnašanja rjave pritlikave zvezde, če bi jih energijsko ojačali močnejša električna polja. Takšen povečan pretok električnega toka bi pomenil več in močnejše plazemske razelektritve, kot so curki.
Avtor: Stephen Smith
Prevod: Angelo Mohorovič
Električni Univerzum 