Slika iz Herschelovega infrardečega Galactic Plane Survey v treh različnih valovnih dolžinah: 70 mikronov (modra), 160 mikronov (zelena) in 250 mikronov (rdeča). Vir: projekt ESA / Herschel / PACS, SPIRE / Hi-GAL. Zahvala: UNIMAP / L. Piazzo, La Sapienza – Università di Roma; E. Schisano / G. Li Causi, IAPS / INAF, Italija.
02.04.2018
Tudi najhladnejši prah izžareva svetlobo. (vir)
Evropska vesoljska agencija je 14. maja 2009 izstrelila vesoljski observatorij Herschel z največjim vesoljskim ogledalom, ki je bilo kdaj izdelano. Herschel je bil poslan v orbito okoli točke LaGrange L2, da bi zaščitil svoje s helijem ohlajene infrardeče detektorje. Njegov hladili sistem je trajal približno tri leta, torej 29. aprila 2013 je Herschelova misija prišla do konca.
Eno izmed njegovih najpomembnejših odkritij je bilo dokazilo o električnih tokokrogih v vesolju, čeprav se konsezni astronomi ne nanašajo na njihova opazovanja. Ugotovili so nitaste strukture, nekatere s svetlejšimi jedri. Po nedavnem sporočilu za javnost so astronomi ugotovili, da so filamenti z največjo gostoto »nestabilni« in tvorijo »kepe materiala, ki jih povezuje gravitacija«. Te kepe so, kjer konsenzne teorije pravijo, da so rojene nove zvezde.
V Električni Univerzumu, filamenti električnega naboja, se pretakajo v zaprtih vezjih skozi plazmo. Ti kozmični električni tokokrogi razlikujejo teorijo o Električnem Univerzumu od običajnih stališč. Kar splošna fizika kliče »skrivnostno« je z lahkoto obrazloženo, ko so opazovanja povezana z laboratorijskimi eksperimenti v plazmi. Na drugi strani pa teorije, ki temeljijo na gravitaciji, je nemogoče modelirati v laboratoriju.
Plazemski filamenti potrjujejo tokokroge. Nebesna telesa niso izolirani otoki v vesolju, povezana so na velikih razdaljah. Električne razelektritve v plazmi ustvarjajo magnetne plasti vzdolž osi. Velike plazemske razelektritve tvorijo koherentne filamente, ki kažejo elektrodinamično vedenje. Gravitacija prispeva k evoluciji zvezd in galaksij, vendar ni temeljni vir energije. Dvoslojne plasti nastanejo v plaščih, ko se v eni regiji naberejo pozitivni naboji, negativni naboji pa se naberejo v bližini. Električna polja se razvijejo med regijami, ki pospešujejo nabite delce. Električni naboji se premikajo v spirali v magnetnih poljih, ki oddajajo rentgenske žarke, ekstremne ultravijolične in včasih tudi gama žarke.
Elektromagnetizem “stisne” te kanale, sicer znane kot Birkelandovi tokovi, v filamente, ki se nagibajo k privlačenju v parih. Električna polja vzdolž plazemskih pramenov ustvarjajo električne sile, ki so lahko 39 redov večje od gravitacije. Vendar, ko se Birkelandovi tokovi približujejo drug drugemu, namesto da se združijo, se zasukajo v vijačnico, ki se vrti hitreje, ko se stisne ožje. To so “kozmični prenosni vodi”, ki sestavljajo galaktična vezja.
Kozmos je zavezan s tistimi vzajemnimi vezji, od katerih je vsaka sestavljena iz neizmernega števila vrtljivih Birkelandovih tokov. V tokokrogih se porabijo moči, ki pretvarjajo električno energijo v rotacijsko energijo. Znane so kot galaksije. Galaksije obstajajo znotraj filamentarnih tokokrogov električne energije, ki vodijo kozmos, kot so daljnovodi skozi mesto. Oceniti jih je treba v skladu z elektrodinamičnimi načeli in ne z mehaničnim vedenjem.
Avtor: Stephen Smith
Prevod: Angelo Mohorovič
Električni Univerzum 