Sredinski trak prahu in plina v Arp 153 (to-je Centaurus A) razkriva nitaste strukture. Vir: E.J. Schreier (STScI) in NASA.
16.04.2018
Konsenzni astronomi se zanašajo na ideje o gravitaciji in pospeševanju zvezd in galaksij za proizvodnjo sevanja. (vir)
Za delce prahu, skupaj z vodikovim plinom, je rečemo, da “gredo” iz galaktičnih jeder, ker jih osrednja črna luknja pospešuje na visoke hitrosti. Ko material v galaktičnem curku naleti na regije povečane gostote, se trdi, da trki med delci ustvarjajo temperature v milijonih Kelvinov. Zdi se, da je zaradi visoke temperature plin in prah močno žareč in oddajajo sevanje.
Po drugi strani, v Električnem Univerzumu električni naboj izvalovi vzdolž galaktične vrtilne osi, ki tvori dvojne plasti, ki se lahko, tako kot tiste v Centaurusu A, zaznajo v optičnih in radijskih valovnih dolžinah. Tok električnega naboja obsega galaktični obod. To energetsko vezje pomeni, da galaksije napajajo zunanji vodniki, znani kot Birkelandovi tokovi. Ker vsaka komponenta galaktičnega vezja oddaja energijo, se obseg večjih vezij lahko razporedi z radijskimi teleskopi zaradi polariziranega radijskega “hrupa”, ki ga oddajajo.
Centaurus A je eden prvih radijskih virov, ki je razkril “curke in režnje”, ki pospešujejo iz jedra. To je odkril James Dunlop 04.08.1826. Dunlop je kasneje objavil leta 1828 v Filozofskih Transakcijah kraljevskega društva, zvezek 118, “Katalog Meglic in Zvezdnih Kopic na južni polobli v New South Walesu”. Astronom Halton Arp je vključil Centaurus A v svoj Atlas nenavadnih galaksij kot Arp 153.
Galaktični curki, ne glede na njihovo sestavo, naj bi izhajali iz prahu in plina, ki padajo v osrednjo črno luknjo galaksije, kjer jo razdrobi. Podatomski delci so izvrženi iz galaktičnih jeder na nek način, ki jih ne razumejo v konsenznih krogih. Predlaga se, da nastanejo iz vrtečih magnetnih polj, ki obkrožajo omenjeno črno luknjo, vendar teorije nikoli ne moremo preizkusiti.
Manjkajoče v astronomskih opazovanjih je, da so ta polja elektromagnetna in ne samo magnetna. Kot je zapisano v prejšnjih slikah dneva, edini način za ustvarjanje magnetnih polj je z električnim pretokom ali električno energijo. Radijsko svetli nebesni predmeti, vključno s curki in režnji, niso ustvarjeni iz gravitacije, ne glede na to, kako močni so. Laboratorijske eksperimente jih najlažje proizvedejo s pospeševanjem nabitih delcev skozi električno polje. Namesto gravitacije je elektromagnetna enota, imenovana “plazmoid”, odgovorna za curke, režnje in druge objekte v vesolju.
Med mnogimi težavami, s katerimi se spopadajo glavni astrofiziki, je, kako lahko magnetna polja uskladijo in stisnejo emisijske delce v curke, ki ostajajo koherentni več kot milijon svetlobnih let, preden se “razpršijo” v ogromne oblake delcev, ki oddajajo radijske frekvence, večje od njihovih galaktičnih virov.
Odkritje radijskih virov kaže na vedenje plazme kot odziv na električni naboj. Bennettovi ščipi (z-ščipi) v plazemskih filamentih tvorijo plazmoide, ki lahko pridejo in gredo kot spremembe električnega polja. Močna električna polja v plazmoidih delujejo kot pospeševalci delcev. Elektroni pospešeni na visoke hitrosti se gibljejo spiralno v elektromagnetnih poljih, ki oddajajo radijske valove. Radijski teleskopi so potrdili obstoj plazmo-fokusnega plazmoida v jedru Rimske Ceste, zato ne more biti presenetljivo, da druge galaksije kažejo podobne strukture.
Avtor: Stephen Smith
Prevod: Angelo Mohorovič
Električni Univerzum 