Galaktična kopica Abell 3827. Modre strukture naj bi bile posledica “gravitacijskega lečenja”. Vir: ESO.
13.04.2018
Gravitacija ne ukrivi svetlobe. (vir)
Teorija Električnega Univerzuma beleži sumljivo sliko o temni snovi (ang. dark matter). To je dodatek ali ad hoc teorija, ker je kozmologija Velikega Poka (ang. Big Bang cosmology) nepopolna in vedno zahteva novo oporo. Veliki Pok naj bi bil tisto, kar je prineslo vso materijo in energijo, vključno z gravitacijo, v obstoj.
NASA je z izstrelitvijo satelita 14.05.2009 sprožila misijo Planck. Na krovu satelita so instrumenti za merjenje temperaturnih nihanj v regijah vesolja, ki se zdijo manjše mase. Teorija Velikega Poka ne upošteva takšnih regij. Začetni dogodek je bil homogen izbruh, vsaj to je tisto, kar je bilo domnevano.
Temna snov naj bi v vesolju rešila “gravitacijski problem”: za nastajanje galaksij se ne zdi, da ima dovolj barionske ali “normalne” snovi, ali da se te galaksije združijo v kopice. Pospešek galaktične kopice ne sme prikazovati takšnih divjih recesijskih hitrosti, od katerih nekateri presegajo 98% svetlobne hitrosti.
Drugo vprašanje je bilo galaktična struktura. Astronomi so opazili, da se zvezde na robovih spiralnih galaksij gibajo v orbiti svojih jeder z enakim kotnim momentom kot zvezde blizu njihovih centrov. Newtonska mehanika vztraja, da bi se morale zvezde dlje od središča premikati počasneje, zato astronomi domnevajo, da jim gravitacijska sila iz temne snovi prinaša dodatno hitrost.
Vendar pa je astrofizik Hannes Alfvén leta 1981 prišel do teorije “električne galaksije”. Alfvén je bil dobitnik Nobelove nagrade, ki je opazil, da galaksije spominjajo na homopolarne motorje. Homopolarni motor deluje, ker električni pretok elektromotorja ustvarja magnetno polje, ki povzroči, da se kovinski disk vrti s hitrostjo, ki je sorazmerna s priloženim tokom.
Galaktični diski delujejo kot prevodne plošče v homopolarju ali “Faradayjevi motorji”, imenovanimi za njihovega izumitelja Michael Faraday. Birkelandovi tokovi, tako pogosto omenjeni na teh straneh, tečejo v galaksije in napajajo njihove zvezde. Galaksije nato dobivajo moč iz medgalaktičnih Birkelandovih tokov, ki so v vesolju vidni kot nitaste strukture. Birkelandovi tokovi se privlačijo drug proti drugemu z dalnjosežno privlačnostjo, ki je večja od gravitacijske sile, tako da je temno snov mogoče zavreči, ko se prepozna električni naboj, ki teče skozi različne plazme.
V zadnjem času so astronomi poročali, da niso tako prepričani o temni snovi. Njihova opazovanja učinkov “gravitacijskega lečenja” v oddaljeni galaksiji sedaj pustijo odprto vprašanje interakcije s temno snovjo. Seveda v Eektričnem Univerzumu ni prostorskega popačenja (lečenje), ker prostor ni snov, ki ga je mogoče spremeniti. Prostor je oder, na kateri se izvaja obstoj, vendar sam po sebi ne obstaja. To ni tkanina. Ne more biti upognjen ali zvit ali spremenjen na kakršenkoli način. Nič se ne spremeni.
Dokler astronomi še naprej uporabljajo teorije, ki vključujejo nesmiselne koncepte, kot so prostor-čas, kozmologija velikega poka, temna snov (in temna energija), črne luknje, nevtronske zvezde, ki se vrtijo hitreje od rezil kuhinjskega mešalnika in drugih iluzornih opazovanj, ne bo mogoč noben napredek v konsenznem razumevanju Univerzuma.
Kot je Hannes Alfvén zapisal:
“Nikoli si nisem mislil, da bi lahko dobili izjemno gručasto, heterogeni univerzum, ki ga imamo danes, z močnim vplivom plazemskih procesov, iz gravitacijsko prevladujočega gladkega, homogenega Velikega Poka.”
Avtor: Stephen Smith
Prevod: Angelo Mohorovič
Električni Univerzum 