Kepler v čisti sobi. Vir za slike: NASA / JPL-Caltech / Ball Aerospace
14.05.2018
Zvezde niso oblikovane v gravitacijskih vodnjakih. (vir)
Teorija o oblikovanju zvezdnih sistemov mora vključevati najpomembnejše stanje v vesolju: plazmo. Zvezde se rodijo, ko je pretok električnega naboja omejen na filamente, ki se vijajo drug okoli drugega in tvorijo z-ščepne cone, ki stisnejo snovi v plazemskem stanju. Laboratorijski eksperimenti razkrivajo, da so te regije, kjer se verjetno oblikovanje zvezd dogaja, namesto v planetarnih meglicah, teorijo iz osemnajstega stoletja, ki še naprej vodi glavne predloge.
Nove zvezde so verjetno zelo nestabilne zaradi ekstremnih električnih okolij. Težile bodo, da se bodo razdelile v eno ali več hčerinskih zvezd, ki bi izenačile njihov električni potencial. Ta teorija pojasnjuje, zakaj se zvezde najbolj pogosto pojavljajo v skupinah. Planeti se oblikujejo kot zvezde. Njihovi površinski električni izpusti sintetizirajo težje elemente iz primarnega vodika in helija, iz katerega so izdelani. Ti težki elementi se razvijajo v notranjosti, dokler ne dosežejo nevzdržnega stanja, s čimer se izpusti presežna masa kot visoko ionizirani velikanski plinasti planeti, skupaj z manjšimi, gostejšimi kamnitimi telesi.
NASA je 7.03.2009 izstrelila vesoljski teleskop Kepler na tri leta in pol dolgo misijo za iskanje planetov okoli drugih zvezd. Kepler skenira tisoče zvezd istočasno, s fotometrom za merjenje svetlobnega učinka. Ko nek predmet prehaja pred zvezdo, se misli, da se bo zvezdna svetloba zatemnila za zelo majhno vrednost.
Konvencionalne teorije o nastanku zvezda temeljijo na nebularni hipotezi. Nebularni oblaki se kondenzirajo v vroče kroglice plina, ki se nekako vžgejo v termonuklearni ogenj. V naslednjem protoplanetnem disku so tako imenovani “vrtinci” tisti, ki tvorijo planete. Hipoteza ima veliko napako: ne pojasnjuje, zakaj imajo planeti v Sončnem sistemu okoli 97% njegove celotne vrtine količine, ko so njihove skupne mase manj kot desetina enega odstotka mase Sonca. Teoriji je dana opora, saj kaže, da ima Sonce spremljevalko, ki se premika na dolgi, parabolični orbiti.
V skladu z nedavnim sporočilom za javnost, po preučitvi 909 planetov v Keplerjevem katalogu, vsi so “… blizu velikosti in podobno razmaknjeni v njihovih orbitih v primerjavi s planeti v drugih sistemih.” Ta opazovanje je ni odvisno od zvezdnih značilnosti. Nadalje trdi, da je takšna ugotovitev “… ne tisto, kar bi pričakovali, glede na to, kako mislimo, da so zvezdni sistemi rojeni…”
Lauren Weiss na Univerzi v Montrealu je napisala:
“Verjetno obstaja nekaj, kar je povezano s fiziko diska, ki ga tvorijo planeti, in ki določa, kako veliko bodo planeti zrasli, in kako daleč drug od drugega končajo.”
To “nekaj” je elektrika.
Ker so številni eksoplaneti “super Jupitri”, z orbitami bližje njihovim zvezdam, kot je Merkur do Sonca, lahko ustvarimo argument za njihov zvezdni električni izpust. Tudi, kot rečeno, so skalnata telesa, kot sta Merkur ali Luna, izvrženi iz večjih, visoko nabitih objektov. Niso rojeni v prašnih vrtincih, ki obkrožajo zvezdni “zapredek“.
Planeti so kot kroglice na vzmeti, ki se širijo in se odzivajo na električne pogoje. Njihovo razmikanje in sortiranje je najverjetneje zato, ker so nabiti objekti znotraj zvezdnih plazmasferov, ki se poravnajo glede na njihove električne značilnosti, gostoto in sestavo. Zato so eksoplaneti naklonjeni aranžmaju, ki ga splošna javnost ne pričakuje.
Avtor: Stephen Smith
Prevod: Angelo Mohorovič
Električni Univerzum 