Plazemski Izbruhi

<<— Slika dneva Arhiv – 2018

Shematska predstavitev naslova CME proti Zemlji. Slika javnega prostora.

16.05.2018

Sonce oskrbuje Osončju ogromne količine električnega naboja. (vir)

Kot je bilo večkrat napisano, so Sončeve pege, izbruhi, koronalno ogrevanje in izmetavanje koronalne mase zaradi sprememb v galaktični oskrbi Sonca. Upokojeni profesor elektrotehnike, Elektronska Sončeva teorija  (ang. Electronic Sun theory) dr. Donalda Scotta predlaga, da se Sonce napaja zunaj, ne pa preko internih fuzijskih reakcij. Kot pravi dr. Scott v svojih predstavitvah, Birkelandovi tokovni filamenti prenašajo električno energijo skozi Rimsko cesto, ki oskrbujejo Sonce s spremenljivo močjo.

Birkelandovi tokovi so del električnega tokokroga, ki povezuje Sonce z Rimsko cesto, ker mora električna energija vedno potovati v zaprti zanki … ne more biti “odprtih” elektromagnetnih polj. Zato morajo biti vse teorije, ki pravijo, da elektromagnetna polja lahko prekinejo ali odklopijo iz vezja, napačne. Električna energija se kaže na več načinov, vendar najpomembneje pri pogojih ionizirane plazme.

Obnašanje plazme je pogojeno s pogoji v teh galaktičnih vezjih. Fluktuacije v pretoku naboja tvorijo dvojne plasti z velikimi napetostmi med njimi. Predhodna Slika dneva je opisala potencialno moč, ki jo je mogoče sprostiti, ko ti dvojni sloji prekinejo. To pomeni, da so električne sile v dvojnih slojih lahko več redov večje od gravitacije. Dvojne plasti ločijo plazmo v celice, ki imajo lahko različne temperature ali gostote.

Irving Langmuir je v 20. stoletju izumil izraz “plazma”. On in njegovi kolegi so ugotovili, da jih je elektronski transport skozi plazme spomnil na to, kako krvna plazma nosi rdeče krvne celice po celem telesu. Električna plazma se obnaša na način, ki simulira življenjske sisteme.

Langmuir je opisal plazmo, ki jo je opazil takole:

“Razen blizu elektrod, kjer so plašči, ki vsebujejo zelo malo elektronov, ionizirani plin vsebuje ione in elektrone v približno enakem številu, tako da je nastali prostorski naboj zelo majhen. Uporabili bomo ime plazma za opis te regije, ki vsebuje uravnotežen nabor ionov in elektronov. “

Ker je sonce povezano z galaksijo in prihajajoča električna energija mu daje gibalno moč, Sonca ni več mogoče obravnavati kot izoliran predmet, ločen od kakršnega koli zunanjega vpliva. V Električnem Univerzumu je obnašanje plazemske razelektritve najboljši model Sončeve aktivnosti. Eksperimenti z električo energetiziranimi sferami ustvarjajo plazemske izpuste med srednjo in nižjo širino krogle. Ti izpusti se imenujejo “spikule” in so znani tudi kot “anodni čepi”, laboratorijski učinek plazme, ki se pričakuje od pozitivno nabitega Sonca.

Drug način, na katerega se konvencionalno razmišljanje razlikuje od predlogov Električnega Univerzuma, je, da večina heliofizikov vidi Sonce kot velikanski ojačevalnik, ki pospešuje Sončevo plazmo v vesolje z zvočnimi valovi, ki potujejo skozi “akustične valovne vodnike”. Vendar pa so spikuli, ki se dvigajo na tisoče kilometrov nad fotosfero, ki prenašajo ionizirano plazmo z njimi.

Ker je Sonce lokus pozitivnega naboja glede na medzvezdno plazmo, se pojavijo Sončeve pege, ko električni izpusti prodrejo v fotosfero, kar omogoča, da električni naboj teče v njene globine. Cevi elektromagnetnega pretoka (filamenti Sončevih žarkov) izpostavljajo hladnejšo notranjost Sonca. Ideja o prenosu kinetične toplote iz jedra Sonca ne moremo podpreti z nobenimi opazovanji.

Večkratne zanke in loki se dvignejo iz fotosfere, ki prodirajo v kromosfero. Kromosfera je plazemski plašč ali dvoslojna regija Sonca, kjer je večina električne energije vsebovana. Ko električni naboj, ki teče v plazemski plašč Sonca, prekorači kritični prag, sproži nenadne Sončeve izbruhe.

Zmogljiva električna polja ustvarjajo sekundarna toroidna magnetna polja, ki obkrožajo izbruhe. Ko je tok preveč močan, se plazemski dvojni sloj uniči, ki prekine pretok naboja in omogoča shranjeno elektromagnetno energijo razstreliti v vesolje. Sončevi izbruhi se zato lahko razumejo kot Sončeve strele, ki pri skoraj relativističnih hitrostih odvržejo ogromne količine snovi.

Avtor: Stephen Smith

Prevod: Angelo Mohorovič