“Pulzar 2”. Fraktal Stephena Smitha.
21.05.2018
Predmeti, ki se vrtijo hitreje kot zobozdravnikov vrtalni stroj? (vir)
Po nedavnem sporočilu za javnost je ekipa iz NASA Goddard Spaceflight Centra odkrila še en “milisekundni pulzar”. Pulzarji se pogosto imenujejo “svetilniki v vesolju”, z žarki sevanja, usmerjenimi na določene točke.
Ker so konvencionalni astrofiziki omejeni na rotacijske mehanizme, verjamejo, da je vrtenje pulzarja tisto, kar prinaša njegovo svetlobo v poravnavo s teleskopi na Zemlji. Vendar pa se hitrost rotacije nekaterih pulzarjev uravna z milisekundno hitrostjo, kot je J17062. Astronomi so zaznali rentgenske impulze pri intervalih 163 Hertz. Ti “utripi” naj bi razkrili področja visoke temperature okoli zvezdnih magnetnih polov, kar raziskovalcem omogoči uravnati J17062 na okoli 9.800 obratov na minuto.
Nič ne more vzdržiti sil, ki jih povzroča ta stopnja vrtljajev, zato je hipotetična “nevtronska zvezda” sposobna prenesti rotacijsko hitrost. Poudariti je treba, da so dokazi o obstoju nevtronskih zvezd posredni; nobena nevtronska zvezda ni bila opazovana.
Kot kaže standardna teorija, ko velika zvezda postane supernova, njeno jedro se sesede v črno luknjo ali nevtronsko zvezdo, ki je majhna in supergosta – približno velikosti mesta, vendar vsebuje več mase kot Sonce. Za nevtronske zvezde velja, da so tako vroče, da svetloba, ki jo oddajajo, prehaja v rdeče vroče, belo vroče, UV-vroče in vstopi v rentgenski del elektromagnetnega spektra. Za pulzar se običajno trdi, da je hitro vrtljiva nevtronska zvezda.
Plazemsa fizika Anthony Peratt in Kevin Healy sta ugotovila, da:
“Zaradi stabilnosti impulznega obdobja je Thomas Gold ugotovil, da morajo biti pulzarji zelo magnetizirani, hitro rotirajoče nevtronske zvezde. Ta model pulzarjeve emisije ga kvalitativno opisuje kot visoko energični plazemski curki, ki oddajajo iz polov vrtljive nevtronske zvezde in pospešujejo vzdolž zvezdnega bipolnega magnetnega polja, in oddajajo ukrivljeno sevanje, ko pulzira proti opazovalcu … večina novih opazovanj je bilo mogoče opisati v smislu standardnega modela svetilke.”
Pretekli članki Slika dneva se lotevajo problema celotnega koncepta nevtronskih zvezd. Teorija Električne Zvezde jih vidi kot nič bolj “resnične” od drugih gravitacijskih pošasti, kot so črne luknje. Primanjkljaji v samo gravitacijski-kozmologiji so naredili hipotezo nevtronske zvezde, ker je gravitacija vse, kar je na voljo v konsenznem leksikonu.
V Električnem Univerzumu je kapacitivno, uporovno in induktivno električno okolje zvezde, ki ustvarja oscilacije. Intenzivna magnetna polja, ki pulzirajo v delcih sekunde, so tisto, kar astronomi opazujejo. Ker so magnetna polja inducirana s premikanjem električnega naboja, mora obstajati električno polje, ki ustvarja magnetna polja v pulzarju. Podajalni tok mora biti tudi del vezja, ker se mora trajni električni tok premikati skozi zaključeno vezje.
Pulzarji so resonančni učinki v električnih vezjih. “Dvoslojna detonacija” je odgovorna za njihove energijske izbruhe. Njihovi izbruhi se začnejo z nenadnim vrhuncem energije, nato pa postopoma upadajo, kot strele, še en primer dvoslojne detonacije.
Ker se električni tok premika skozi prašnato plazmo, koncentrira sile zaradi učinka Biot-Savart, ki se združi skupaj in tvori vijačne cone ogromnega stiskanja, imenovane “z-ščepci” ali “Bennettovi ščepci”. Glede na to, koliko električne energije teče skozi vezje, magnetno polje zvezde lahko postane izjemno močno. Zdi se bolj verjetno, da so pulzarji koncentracija električne energije, osredotočena na nekakšen učinek “plazemske pištole”.
Avtor: Stephen Smith
Prevod: Angelo Mohorovič
Električni Univerzum 