Mirno Sonce. Vir: NASA GSFC / SDO / Joy Ng
22.05.2018
Sončeva aktivnost je nenavadno nizka. (vir)
Tri stvari ne morejo biti dolgo skrite:
Sonce, Luna in resnica.
Buddha
Sonce niha v izhodni moči in vidnih Sončevih pegah po svoji površini v ciklu, ki traja približno 22 let. V zadnjih 11 ali 12 letih se pričakuje, da se bodo Sončeve pege povečale na podlagi prejšnjih opazovanj, vendar pa je Sonce ostalo razmeroma nespremenjeno v primerjavi s predvidenim časom. To mirno obdobje se je končalo, ko se je februarja 2014 zgodil velik Sončev izbruh, skupaj z močnimi pretresi iz še bolj energičnih regij. Nato se je vrnil v bolj neaktivno stanje.
Sonce se nahaja v “mehurčku” pozitivnega naboja glede na medzvezdni medij (interstellar medium-ISM), zato so Sončeve pege in izbruhi najverjetneje posledica razlike v električni napetosti. Zato lahko Sonce doživi ciklične vplive, ki vključujejo galaktično vezje. To vezje je neznane dolžine, vendar verjetno vključuje vplive na tisoče kubičnih svetlobnih let. Obseg električne energije, ki se giblje po teh “daljnovodih”, prav tako ni znana, vendar konsenzne astronome nenehno preseneti moč, ki jo proizvajajo Sončevi izbruhi.
Razlog, da njihova opazovanja vključujejo besede, kot so “nepričakovano” in “skrivnostno”, je, ker ne sprejemajo osnovne premise teorije Električnega Univerzuma: Sonce je anoda ali pozitivno nabit terminal, katere heliospherična meja je električni dvojni sloj, ki ga izolira iz galaktične plazme, ki teče skozi ISM. Ker napetostne razlike potekajo v heliosferi, Sonce verjetno doživi pojav polnjenja/praznjenja. To je Sončevo kapacitivno, uporovno in induktivno vedenje, ki poganja svojo dejavnost.
Konvencionalno razmišljanje kaže, da “akustični valovi vodijo” vroči plin iz notranjosti Sonca. To idejo ponazarja nedavno sporočilo za javnost s univerze Northumbria. Astronomi so napovedali, da so “… naredili velik korak naprej pri razumevanju 30-letne skrivnosti pri nastajanju Sončevih izbruhov (ang. solar flares).” Seveda njihovo delo uporablja hidrodinamične modele, ki pojasnjujejo, kako elektromagnetno sevanje pobegne Sončevi notranjosti.
Na drugi strani pa električno Sonce pomeni, da električni izpusti prodrejo v fotosfero, kar omogoča električnemu naboju, da teče v njene globine. Namesto akustičnih valov so elektromagnetni tokovi, ki razkrivajo hladnejšo notranjost Sonca. Te fluksne cevi povezujejo Sončevo elektromagnetno okolje z Zemeljino ionosfero.
Sončevi izbruhi lahko povečajo svetlost in frekvenco Zemeljine avrore, ko se srečata elektromagnetna polja, zato so ti izbruhi sestavljeni iz nabitih delcev. Vesoljski znanstveniki se večkrat sklicujejo na ione, ki se iz Sonca pretakajo kot “veter” in da ti atomski fragmenti “padajo” na Zemljo. Ker jih pritegnejo in sledijo polarnim konicam Zemlje, so po naravi električni.
Advokat Električnega Univerzuma, Wal Thornhill je zapisal:
“Standardna termonuklearna zvezdna teorija nima nobene koherentne razlage za približno enajstletni Sončev cikelj. V električnem modelu cikelj Sončevih peg povzroča nihanja v napajanju z enosmernega toka iz lokalnega kraka naše galaksije, Rimske ceste, saj se spreminjajoča trenutna gostota in magnetna polja velikih Birkelandovih tokovnih filamentov počasi vrtijo mimo našega Osončja.”
Avtor: Stephen Smith
Prevod: Angelo Mohorovič
Električni Univerzum 