“Premik paradigme”. Fraktal Stephena Smitha.
23.05.2018
Teorija o Električnem Univerzumu ponazarja tisto, kar se imenuje “inkomenzurabilnost” (neprimerljivost, nemerljivost) paradigmov, znanstveni izraz za precej dolgočasen pojav: težave in koristi komunikacije, ko imajo besede več kot en pomen. (vir)
Težave izhajajo iz predpostavke poslušalca, da govornik pomeni, kaj je poslušalec vedno mislil. Tisto, kar posluša poslušalec, bo slišati nesmiselno. Koristi izhajajo iz predpostavke poslušalca, da ima govornik drugačen pomen, ki ga ustvarja drugačen pogled. S prizadevanji za razumevanje pomena lahko poslušalec odkrije novo stališče.
Z vidika uveljavljene teorije se izraz “sonce” nanaša na niz opazovanj, ki so razumljeni kot učinki idealnega plinskega zakona, ravnovesja med gravitacijo in sevalnim pritiskom, in termonuklearnih reakcij. Razlike med opazovanji in napovedmi teorije se upoštevajo s prilagoditvijo teorije, da ustreza dejstvom (s podrobnejšo artikulacijo ali ad hoc spremembami) ali z diskontiranjem – tudi ignoriranjem – dejstev, ki se ne ujemajo, ki nimajo smisla.
Z vidika plazemske fizike se izraz “sonce” nanaša na niz opazovanj (ni povsem enako kot za uveljavljeno teorijo, in seveda z različnimi stopnjami pomembnosti), ki so razumljeni kot učinki Birkelandovih tokov, karakteristik anodne razelektritve in pogonskih tokokrogov. Medtem ko ne zanika obstoj teže in plinov ter fuzije, jih zavrača kot sekundarnega pomena, saj niso v središču pozornosti (prav tako kot uveljavljena teorija zavrača pojav plazme kot sekundarno in nezanimivo).
Ker je univerzum dejstev veliko večji in kompleksnejši od univerzuma naših domišljij in teorij, je ta izbor in vrednotenje dejstev neločljiv vidik graditve teorij. Poleg tega je proces gradnje teorij sama intelektualno orodje, usmerjena v smeri in omejena z namenom: preživetje, udobje, radovednost, igranje. To v znanosti obnavlja evolucijski, razvojni ali preprost učni vidik, ki ga ortodoksija skuša okosteneti. (Znanost najbolje deluje, če se izogne pretvarjanju pravičnosti o idejah in dejstvih v človeških rokah, ko razvije možnosti, namesto da razglaša nemogoče in gotovost.) Kumulativno rast znanja, ki ga predstavlja artikulacija teorije, občasno prekine s skokom na bolj vključujoč ali bolj primeren pogled, tako kot so platoji v učni krivulji ločeni s epizodami nenadnega vpogleda v večje razumevanje.
Ta lastnost človeškega spoznanja, ki postavlja zaporedne zgradbe teorije, je skupna podlaga za njihovo jezikovno inkomenzurabilnost. Znanje ni “samo dejstva” niti “samo teorija”, temveč sodba o odnosu med dejstvi in teorijo. Te teorije tekmujejo na tej stopnji sodbe: kriterij ni “katera teorija najbolje ustreza dejstvom”, temveč “katera kombinacija dejstev in teorij je najustreznejša in obetavna za katere namene, v kontekstu razpoložljivih virov, raven razumevanja, osredotočenost radovednosti itd.” Moj najljubši primer je uporaba geocentrične teorije arhitektov, da postavijo zgradbo na mestu in uporaba heliocentrične teorije, da bi astronavti postavili robot na Marsu. In če vztrajate, da je heliocentrizem “resnična resnica”, kaj boste povedali malim zelenim možem, ki zahtevajo navodila za prehod galaksije?)
Tudi ti vidiki niso znani vnaprej, toda, kot je poudaril Hayek na področju ekonomije, je konkurenca sam proces odkrivanja. Da sprejetje paradigme poteka v izvenznanstveni areni politike, je preprosto manifestacija statističnih ali populacijskih ravni sodb posameznikov, ki se ukvarjajo s tem vprašanjem: koliko sodnikov, katera paradigma je najbolj primerna. Komunikacija poteka ne toliko na ravni uradnih razprav kot na ravni “tržnega deleža”.
Avtor: Mel Acheson
Prevod: Angelo Mohorovič
Električni Univerzum 