Zbirka fotografij vil. Vir: Martin Popek.
11.06.2018
Nevihte delujejo kot pospeševalci delcev, sprožanje masivnih izpustov navzdol na tla in navzgor v vesolje. (vir)
Zemlja je električno nabit objekt: ohranja električno polje na njegovi površini med 50 in 200 voltov na meter: za vsak meter nad tlemi se napetost poveča. Kot je bilo že napisano, se lahko električno polje pod nevihto poveča na 10.000 voltov na meter, ker nevihte in Zemlja delujejo kot plošče kondenzatorja, ki hranijo električni naboj. Nabiti delci so usmerjeni proti nevihti, ki potegnejo nevtralne molekule zraka. Ta proces ustvarja vzgornik, ki se lahko dvignejo v stratosfero. Ko akumuliran električni naboj doseže točko razbitja, se izprazni kot strela.
Rdeče vile (ang. Red sprites) so strelam podobni izpusti (razelektritve) nad nevihtami, ki spremljajo običajne udare strel. Rdeče vile so žareči filamenti, ki pogosto segajo na 100 kilometrov nadmorske višine. Največje vile pokrivajo horizontalne razdalje 50 kilometrov, s prostornino 10.000 kubičnih kilometrov.
Geofiziki se začenjajo zavedati, da so vile (in drugi pojavi, kot so “modri curki” (ang. blue jets) del vsakega zmernega do velikega viharskega sistema in so bistvena sestavina v električnem vezju Zemlje.
Z vidika Električnega Univerzuma so ti pojavi izrazi elektrike, ki se prelivajo v plazemske dvojne plasti. Dvojne plasti lahko pospešijo nabite delce do ogromnih energij na različnih frekvencah in tvorijo plazemske žarke. Dvojne plasti se razpršijo, ko pospešujejo delce, zato mora biti, kot že večkrat opisano na teh straneh, zunanji vir energije, ki jih napaja z električnim nabojem, kot so Birkelandovi tokovi. Če gostota naboja postane prekomerna, lahko dvojne plasti eksplodirajo, s črpanjem električne energije iz celotnega vezja. Nobelov nagrajenec Hannes Alfvén je trdil, da so dvojne plasti edinstvene in da so lahko intenzivni viri energije na Zemlji in v vesolju posledica dvojnih slojev, ki “naredijo kratek stik” in eksplodirajo.
Kot že omenjeno, nekatere teorije o strelah predlagajo, da so oblaki ena stran kondenzatorja in da tla delujejo kot nasprotna stran, pri čemer je atmosfera kot dielektrični izolator. Ko električni naboj med oblaki in tlemi premaga atmosferski izolator, nasprotna naboja “dosežeta” drug drugega in tvorita “vodilne udare”.
Ponavadi je negativni naboj, čeprav se nekatere močne strele začnejo s pozitivno nabitim vodilnim udarom. Električno vezje med oblaki in tlemi se zaključi, ko se povežeta, tako da omogoča izbruh električnega naboja, da utripa vzdolž prevodne poti. To je “povratni udar”, ki pa vsebuje največjo električno energijo pri streli, ki prenaša ogromno moč v nekaj milisekundah. Optimalne razmere v Zemljini atmosferi omogočajo tvorbo pospeševalnikov delcev nad oblaki. Ob zadostnem naboju ti pogoji ustvarjajo izpustne dogodke med vrhovi oblakov in mezosfero.
Po nedavnem sporočilu za javnost so opazovalci poročali o rdečih vilah “meduze” z odrezanimi glavami. Ni presenetljivo, da bi vile imele prekinjene glave. Ker so meje dvojne plasti močno definirane, je lahko vsaka razelektritev v atmosferskih / zemeljskih kondenzatorskih ploščah omejena v “prostoru glave”. Zato je meja dvojne plasti omejevalnik, na to, kako visoko se lahko izpusti (razelektritve) propagirajo (širijo).
Avtor: Stephen Smith
Prevod: Angelo Mohorovič
Električni Univerzum 