Eta Carinae v rentgenskih valovnih dolžinah. Rdeča označuje 300 do 1.000 elektronskih voltov (eV), zelena od 1.000 do 3.000 eV in modra zajema od 3.000 do 10.000 eV. Električna polja pospešujejo nabite delce blizu hitrosti svetlobe. Vir: NASA / CXC in NASA / JPL-Caltech.
6.07.2018
Kaj napaja to meglico v takšne skrajnosti? (vir)
Članki Slika dneva opozarjajo, da so številne strukture v galaksiji aktivni viri energije, da iz polov izmetavajo električno nabite snovi, pri čemer ostanejo dolgo pleteni repi ali razkrivajo formacije tesno spojenih filamentov.
Podrobna podoba Eta Carinae razkriva prepoznavno obliko peščene ure, ki je posledica močnih plazemskih izpustov (razelektritev). Eta Carinae je binarni sistem z maso okoli 150-krat večja od Sonca. V nasprotju s tem pa svetijo s štirimi milijoni-kratnim Sončevim sijajom, kar kaže na visoko gostoto toka v zvezdnem z-ščepcu.
Učenci se učijo, da ne bi smeli gledati na električni oblok brez zaščite oči, saj sijajna svetloba oddaja intenzivno ultravijolično svetlobo, ki lahko poškoduje mrežnico. Obločna svetloba iz Eta Carinae je tako svetla, da ustvarja rentgenske žarke, ki so dovolj močni, da jih je mogoče zaznati na Zemlji, oddaljenih 7500 svetlobnih let. Eta Carinae je tudi v 19. stoletju izbruhnila z bliskom vidne svetlobe, ki je bila svetlejša od Lune. Nato se je videla do leta 1941, ko se je počasi začela ugašati svetlost vidna s prostim očesom. Variabilnost je mogoče pripisati gibanju dveh velikanskih zvezd v središču sistema.
Astronomi menijo, da dvojna velikana Eta Carinae “pihajo z vetrom” s tako visoko hitrostjo, da ustvarjajo rentgenske žarke. To naj bi bila posledica “kinetičnega šoka”, čeprav “veter” so ionizirani delci. Po mnenju raziskovalcev, ko se elektroni v magnetnem polju premetavajo naprej in nazaj, se pospešijo, dokler ne trčijo z nizko frekvenčnimi fotoni in jim dajo dodatno energijo, kar ustvarja rentgenske emisije.
V zadnjem času so astronomi, ki so uporabljali teleskop NuSTAR, napovedali, da so nabiti delci pospešeni do bližine hitrosti svetlobe s prej omenjenimi udarnimi valovi. Konvencionalne teorije že več let temeljijo na gravitaciji in pospeševanju kot edini poti za proizvodnjo kozmičnih žarkov v vesolju. Namesto “fizike biljardnih krogel” in “vetra” je Eta Carinae izredna potrditev hipoteze Električne zvezde.
Leta 1968 je dr. Charles Bruce predlagal, da so planetarne meglice, kot je Eta Carinae, električni izpusti (razelektritve). Ker je del galaktičnega električnega tokokroga je zvezda hranjena z energijo, tako ima meglica značilno bipolarno obliko vzdolž trenutne osi, s toroidom okoli ekvatorja. Kot je bilo že napisano, v veliki meri proizvodnjo Eta Carinae absorbira prah. To pojasnjuje visoke temperature daleč od zvezde.
Nestabilnosti v plazemskem okolju lahko vidimo v temni nitki desno od Eta Carinae. Tovrstni nabori energije povzročajo eksplozije dvojne plasti velikosti supernove (“mehurčki” skozi meglico). Dvojne plasti pospešijo elektrone in ione do relativističnih hitrostih, kot je omenjeno. Elektroni se gibljejo spiralno v magnetnih poljih, ki oddajajo sinhrotronsko sevanje. Počasnejši elektroni oddajajo radijske valove. Najvišji energijski delci pa dosežejo hitrost pobega: kozmični žarki.
Avtor: Stephen Smith
Prevod: Angelo Mohorovič
Električni Univerzum 