Kombinacija treh infrardečih zemljevidov iz vesoljskega observatorija Herschel. DR21 je viden v oranžno-rumeni barvi na zgornji srednji levi strani. Valovna dolžina 70 mikronov v modri barvi, 160 mikronov v zeleni in 250 mikronov v rdeči barvi. Vir: ESA / PACS & SPIRE konzorcij, ključni program HOBYS, Martin Hennemann & Frédérique Motte, Laboratoire AIM Paris-Saclay, CEA / Irfu – CNRS / INSU – Univ. Paris Diderot, Francija.
10.07.2018
Astronomske teorije bi imele koristi od razumevanja plazemskega stanja snovi. (vir)
Winston Bostick je pionir teorij Električnega Univerzuma, čeprav se s temi idejami ni imenoval po imenu. Posebej je omenjen pri plazmoidnih eksperimentih, ki so pripeljali do konstrukcije naprave za osredotočanje na gosto plazmo. Eden od njegovih pomembnih prispevkov je teorija o nastajanju galaksij iz kvazi-zvezdnih (QUASAR) plazemskih struktur.
Po njegovem mnenju je Univerzum električno, nastalo v procesu pretoka električnega naboja skozi plazme, ki tvorijo njegovo vsebino. Elektromagnetna polja stisnejo različne elemente (večinoma vodik in helij) v svetlobna leta dolge niti, ki tvorijo nevidne, v temnem stanju kozmične filamente. Znane kot Birkelandovi tokovi, jih je mogoče videti le v infrardečih slikah. Kjer se te niti križajo, se oblikujejo galaktični diski in razvijajo značilne spiralne rokave. Električni naboj se premika navznoter od robov diska, kjer se nato spiralno premika navzgor in navzdol iz vrtilnih osi zaradi pripadajočih magnetnih polj, in dokonča vezje, ko potuje nazaj do robov.
Ti Birkelandovi tokovi zagotavljajo poti za električno energijo skozi vesolje, tako kot električni vodi. Nastanek zvezd v galaktičnih meglicah poteka v najbolj gostih predelih električnega pretoka.
Po nedavnem sporočilu za javnost, DR21, po imenu Downes in Rinehart, astronoma, ki sta objavila svoja opažanja v šestdesetih letih, je “zelo ogromna nitna struktura”, ki se nahaja v meglici Cygnus X. Cygnus X je dobra ilustracija, kako veliki so Birkelandovi tokovi, saj slike s Herschelovim vesoljskim teleskopom razkrivajo, da so premeri približno 1 svetlobno leto in do 13 svetlobnih let v dolžini.
Čeprav raziskovalna skupina prepozna filamente v Cygnus X, njihova karakterizacija ne upošteva nobenega električnega vpliva. Namesto tega “… supersonični tokovi stiskajo oblake … po katerih gravitacija zruši najgostejši material …”
V običajnih razpravah tema o električni energiji nikoli ne vstopi. Poroča se o “hladnem plinu” in ne plazmi. Astrofiziki bodo občasno razpravljali o plazmi, vendar s tem mislijo na “nevtralni plin” ne na ionizirani material. V večini primerov so nebularni oblaki prepoznani s kinetičnimi modeli plinskega vedenja in ne z plazemsko fiziko. Analiza slik vesoljskega teleskopa Herschela, na primer, vodi v zaključek, ki ignorira materijo v plazemskem stanju in tako ima raje pogled na magnetna polja DR21 kot “… nepomembna v primerjavi s turbulencami in vpadci… kinematika iz vpadcev in gravitacijski učinki postajajo pomembnejši.”
Meglice so bolj kot fluorescenčne sijalke, ki oddajajo svetlobo skozi vzbujanje specifičnih plinov. Električna energija povzroči edinstvene plazme v ohišju svetilke. Po mnenju astronomov udarni valovi supernove sprožijo številne frekvence svetlobe, ker se “hladni plin” stisne na visoke temperature. Ker so svetlobne frekvence iz planetarnih meglic več kot 90%, podobne tistim, ki jih vidimo iz ioniziranega kisika, jih je treba razumeti kot cevi na razelektrenje kisika in ne oblake nevtralnega plina.
Avtor: Stephen Smith
Prevod: Angelo Mohorovič
Električni Univerzum 