Komet C / 2017 S3 PANNSTARRS orbitalni diagram. Vir: JPL Small Body Database.
11.07.2018
Še en komet kaže izbruhe daleč od Sonca. (vir)
Astronomi so pred kratkim naznanili o zvišanju svetlosti malega kometa ko je prehajal v notranjost Osončja. Komet imenovan PANNSTARRS (C/2017 S3) je 4.07.2018 začel z znatnimi energičnimi izbruhi, ki je po mnenju opazovalcev začel “brez očitnega razloga”. Ko bo avgusta 2018 zaokrožil Sonce, se pričakuje, maksimalna svetlost magnitude 4, komaj vidna golim očesom.
Komet se pridruži mnogim drugim, ki jih je odkril teleskop PanSTARRS na vrhu vulkana Haleakala v Mauiju na Havajih.
Prejšnje Slike dneva opozarjajo, da se kometi nagibajo k razcepitvi ali pa prestajajo nenavadne spremembe s prikazom v bližini svoje največje oddaljenosti od Sonca. Ker konvencionalne teorije, ki temeljijo izključno na gravitaciji, pričakujejo motnje samo pri bližnjih srečanjih s Soncem, je takšna dejavnost presenetljiva.
Ko se je komet Linear raztreščil julija 2000, je bila najbolj čudna stvar v zvezi z njegovo razdrobljenostjo, da se je zgodila na razdalji več kot 100 milijonov kilometrov od Sonca, ne pa ko je prehajal med perihelijonom. Še eno opazovanje, ki je nasprotno intuiciji, da se “blizusončevi” kometi ne razpadajo, tudi če so dosegli blizu 50.000 kilometrov do Sončeve fotosfere. Teorija “umazane snežne kepe” ne more pripisati take dejavnosti na razdaljah, kjer so emisije Sončeve energije tako šibke, da se led ne bo topil.
Če je Sončevo ogrevanje odgovorno za odvajanje kometov na takih razdaljah, bi bile vse zamrznjene lune Jupiterja suhe kot puščave in bi izgledala kot naša Luna, ne pa kot ledena telesa katera so. Če Sonce ni gonilna sila tistih prikazov, kaj potem daje energijo za supersonične eksplozije prahu in ledu, ko so kometi tako daleč?
V Električnem Univerzumu se kometi in njihove električne napetosti razvijejo v času, ko so daleč od Sonca, kjer je gostota električnega naboja nizka. Ker se počasi gibljejo, njihov električni potencial poskuša doseči ravnovesje s šibkim, radialnim Sončevim poljem. Kometi doživljajo stalno naraščajočo napetost in tokovno gostoto, ko pospešijo proti Soncu in med potovanjem tvorijo plazemske obloge ali kome. PANNSTARRS (C/2017 S3) ima komo, ki je večja od planeta Jupiterja.
Sčasoma kometarna koma preklopi v stanje praznjenja v obodu (ang. arc mode discharge state), ki tvori katodne curke in prašne ionske repe. Svetle pike na črnih jedrih označujejo lokacije, na katerih se električni obloki (ang. electric arcs) dotaknejo. Nepričakovano so bili zaznani rentgenski žarki, ki prihajajo iz plazemske plasti kometa. Energijo, potrebno za generiranje rentgenskih žarkov, dobiva komet od električne praznjenja (razelektritve) (ang. electrical discharge). Dober primer je bil komet Hyakutake. Če neravnovesje električnega polnjenja (ang. charge imbalance) postane preveliko, lahko jedro eksplodira kot prenapolnjeni kondenzator, ki se razpade v delce ali izgine za vedno.
Večina kometov ima jedro, ki ne presega 16 kilometrov premera. Imajo negativni električni naboj glede na Sonce, zato se začnejo močno odvajati, ko se približajo notranjemu Osončju. Vendar pa je njihova masa nizka in njihova električna polja so ustrezno šibka. Ko je Deep Space 1, prvo vesoljsko plovilo z ionskim pogonom, letelo mimo kometa Borrelly, je bil bolj podoben asteroidu, ki ima suho, trdo površino: brez sledov ledu ali zasneženih polj.
Kometi se prilagajajo spreminjajočim se plazemskim potencialom, ko se premikajo proti Soncu ali oddaljujejo od njega. Ta prilagoditev ni problem pri počasnem potovanju skozi obrobja Osončja. Vendar, kot je bilo omenjeno, se pojavijo vidni električni izpusti (razelektritve), ko komet pospeši skozi notranje Osončje.
Ker se jedro kometa obnaša kot kondenzator, bo v notranjosti telesa prišlo do razelektritve, ki bo močno eksplodiralo. To povzroča razdrobljenost jedra kometa, in zato dogodku pogosto sledijo energični izbruhi. Energijo zagotavlja shranjeni električni potencial v jedru.
Avtor: Stephen Smith
Prevod: Angelo Mohorovič
Električni Univerzum 