“Izbruh plazme”. Fraktal Stephen Smith.
23.07.2018
Solarna plazma je v interakciji z Zemljinimi elektromagnetnimi polji. (vir)
Nedavni članki Slika dneva obravnavajo številna vprašanja, zaradi katerih je razumevanje Sonca izredno težko. Soglasno stališče o Sončevi dejavnosti in stališču Električnega Univerzuma je v mnogih primerih med seboj popolnoma nasprotno. Zlasti hipoteza, popularizirana v knjigi profesorja Don Scotta, The Electric Sky, je v nasprotju s termonuklearno hipotezo, ki jo je prvi opisal Sir Arthur Eddington leta 1926.
Planetarni znanstveniki in meteorologi sedaj vidijo učinke Sonca na Zemljino podnebje. Znanstveniki z Univerze Exeter poročajo, da analiza zapisov Sončevih peg razkriva vzorec učinkov, ki niso vključeni v podnebne modele, ker v podatkih prej niso bili prepoznani.
Po mnenju dr. Indrani Roy:
»Kljub vsem drugim vplivom in zapletenosti je še vedno mogoče ločiti močan vpliv Sonca. Količina ledu na morju na Arktiki je reducirana, v zadnjih zimah pa je opaziti rast v evrazijskem sektorju. Ta študija kaže, da so ti trendi povezani in da trenutni šibkejši Sončev cikel prispeva k temu.«
V preteklosti je bil Sončev 22-letni cikel povezan s hudimi vremenskimi dogodki, kot so orkani ali suše. Toda varianca Sončeve energije znaša manj kot eno desetino odstotka, kar je premalo, da bi lahko upoštevali intenzivnost v nevihtnih sistemih ali povečanih sušnih območjih. Vpliv Sončeve energije na Zemljino podnebje ni mogoče pojasniti s konvencionalnimi sredstvi, zato je bila predlagana nova teorija: ogrevanje tropske stratosfere s povečano proizvodnjo Sončeve energije med maksimalno proizvodnjo Sončevih peg. Končni zaključek je bil, da se atmosfera segreje neenakomerno, da postane vroča blizu ekvatorja in hladnejša v višjih zemljepisnih širinah.
Kot pri večini drugih teorij, predlagani podnebni model temelji na kinetični energiji: toploti in gibanju atmosfere. Nikjer v znanstvenem tisku ni bilo priznano, da so električni tokovi in moč ionskega toka od Sonca potencialni gonilci nihanja klime.
Ker je voda bipolarna molekula, je bil učinek ionov kot atraktorjev za vodno paro očiten. To in informacije Wal Thornhilla o nevihtah, ki delujejo kot “razpoklinski kondenzatorji”, vodijo do ugotovitve, da oblake obdajajo ogromna polja ionov v prozornih halojih. Zdaj je očitno, da so ta ionska polja povezana s kozmičnimi žarki, ki jo ilustrira Henrik Svensmark v svojem delu z oblačnimi komorami.
»Eden od učinkov Sončevih sprememb [Sončeve pege] je spreminjanje števila kozmičnih žarkov, ki dosežejo Zemljo iz Galaksije. Leta 1995 se je Henrik Svensmark, tudi v Kopenhagnu, začel spraševati, ali lahko kozmični žarki vplivajo na oblake. Ko je primerjal satelitska opazovanja oblakov z različnimi števili kozmičnih žarkov iz leta v leto, je našel neverjetno povezavo. Močnejše Sonce in manj kozmičnih žarkov so pomenili manj oblakov in toplejši svet. Friis-Christensen se je strinjal s to razlago za vlogo Sonca.«
Wal Thornhill kot teoretik Električnega Univerzuma je napisal:
“Zvezda je središče galaktičnega ‘žarečega izpusta (svetleče razelektritve)’. Električna energija, ki teče skozi Osončje in napaja Sonce, je subtilna oblika energije, ki jo vsi planeti do neke mere prestrežejo. Planeti krožijo v tej razelektritvi in prestrežejo nekaj električne energije. Planeti so manjše ‘elektrode’ znotraj zvezdne ovojnice. Električna energija se dostavlja zvezdam in planetom na način preprostega Faradejevega motorja.”
Avtor: Stephen Smith
Prevedel: Angelo Mohorovič
Električni Univerzum 