NGC 1365. Vir: Velimir Popov in Emil Ivanov 2014.
2.08.2018
Kisik je v Univerzumu v izobilju. (vir)
Članki iz prejšnje Slike dneva poudarjajo, da planetarne meglice sevajo v svetlobnih frekvencah, povezanih z ioniziranim kisikom. Ker je kisik najpogostejši element v galaktičnih strukturah po vodiku in heliju, ne preseneča, da oddaljena galaksija ima močan kisikov spekter.
Po nedavnem sporočilu za javnost NGC 1365, spiralna galaksija s prečko, ki je med največjimi odkritimi doslej, ima v spiralnih rokavih 60 odstotkov več kisika kot v plinih in prahu med njimi.
Astronomi ne vedo, zakaj je tako visoka koncentracija, in niso prepričani o mehanizmu, ki je odgovoren, še posebej, ker “… tega ne bi predvideli …” njihovi modeli nastajanja zvezd v galaksijah. Omejujejo jih gravitacijski modeli Univerzuma, ki vključujejo jedrsko fuzijo, zato se električna polja in pretok električnega naboja ne upoštevajo pri odločanju, kako zgraditi svoje ideje.
Zvezde v oblakih plina, ki krožijo po NGC 1365, eksplodirajo in sproščajo kisik, ki je nastal v njihovih jedrnih fuzijskih reaktorjih. Zdi se, da so “delci” iz supernov med spiralnimi rokavi preneseni v naslednje rokave, ko oblaki prehajajo v njih, kar novim zvezdam povzroča povečanje kisika. “Turbulenca” nato razredči kisik, ko se pomeša z drugimi plini, tako da v razmikih med rokavi ni elementa.
Soglasni astronomi ne vedo, zakaj zvezde eksplodirajo in izrivajo oblake plina in prahu. Njihova poročila o supernovah skoraj vedno vključujejo izjeme, ki so “zagonetne” ali “nepredvidljive.” Zvezde niso sistem za zlivanje vodika, ki nove elemente tvori iz toplote in tlaka, so žarišča Birkelandovih tokov, ki tvorijo tokokroge, ki tečejo po galaksiji.
Namesto gravitacije in hladnega plina nastajajo nove zvezde v povečanju električnega toka. Električni plašči okoli novih zvezd prejemajo moč iz galaktičnih Birkelandovih tokov, v katere so potopljene, in jih potisnejo v stanje “sijaja”. Gravitacija ima malo (če sploh) opravka s procesi nastajanja zvezd.
Astronomi verjamejo, da so galaksije zgrajene iz vodikovega plina in medgalaktičnega prahu, dokler se ne združijo v sklope termonuklearnega ognja. Verjamejo tudi, da velikanske črne luknje poganjajo galaktično aktivnost, zaradi česar se zavrtijo, izženejo curke gama in rentgenskih žarkov ter ustvarijo “radijske mešičke”, včasih večje od galaksije.
Namesto tega se galaksije gibljejo znotraj filamentarnega vezja električne energije, ki teče skozi kozmos. Električna energija se organizira znotraj množice plazme, včasih večje od skupin jat galaksij. Ta plazma je sestavljena predvsem iz nevtralnih atomov, vendar so prisotni tudi prosti elektroni, protoni in drugi nabiti delci. Ker je primarna električna energija mnogo redov velikosti močnejša od gravitacije, električni naboj, ki teče skozi prašno plazmo, vzdržuje zvezde in galaksije.
Kot smo že omenili v prejšnjih Slikah dneva, se zlivanje dogaja ne v središčih zvezd, temveč na njihovih površinah. Fuzijske reakcije se lahko pojavijo tudi, ko ločitev naboja doseže sprožilno točko v ioniziranih plazmah in sprosti kozmične strele. Ker supernova izhaja tudi iz sproščene shranjene elektromagnetne energije (podobno kot pri izklopu kondenzatorja), se električni naboj v enem trenutku skoncentrira in oddaja sevanje v celotnem spektru elektromagnetne energije, od radijskih do gama žarkov. Elementi, težji od vodika in helija, se tvorijo v teh dogodkih.
Ker se moč izračuna po formuli, P(W) = E(J) / t(s), 5 milijard Joule strele na Zemlji, ki traja 2 sekundi, sprosti 2,5 milijarde vatov moči. Lahko si predstavljamo izhodno moč iz dvoslojne eksplozije zvezde. Ni čudno, da je toliko kisika koncentrirano v spiralnih krakih galaksij, kot je NGC 1365. Tam se električni naboj vrača nazaj v galaktično jedro, kar povzroči največje kopičenja električnih zvezd.
Avtor: Stephen Smith
Prevod: Angelo Mohorovič
Električni Univerzum 