Majhna magnetna polja v spodnjem dosegu korone so lahko povezana z začetkom glavnega izbruha. Zasluge: New Jersey Institute of Technology.
6.08.2019
Električna energija, ki teče v Sonce in iz njega, lahko včasih sprosti plazemske izpuste, ki jih imenujemo solarni izbruhi. (vir)
Soglasni astrofiziki menijo, da Sončeve izbruhe povzročajo magnetne zanke, ki se med seboj “ponovno povežejo”. Tako imenovani kratki stik z “magnetno energijo” naj bi pospešil pline v vesolje. Magnetna ponovna povezava (ang. magnetic reconnection) ni dobro izdelana teorija, je pa edina razlaga, ki jo ponujajo solarni fiziki.
V Električnem Univerzumu pa je Sončev plazemski plašč, ki sproži nenadno sproščanje solarne energije. Ko kopičenje naboja raste premočno, se plazemski dvojni sloj uniči, prekine pretok naboja in razstreli shranjeno elektromagnetno energijo v vesolje. Solarni izbruhi delujejo bolj kot strele v in na Sonce, včasih pa vržejo ogromne količine snovi v vesolje s skoraj relativističnimi hitrostmi.
Opazovalci, ki uporabljajo vesoljski teleskop Fermi Gamma-Ray, so poročali, da so bili zaznani gama žarki, čeprav je bil solarni izbruh, ki jih je ustvaril, na skrajni strani Sonca. Fermi je zaznal energije, ki presegajo 3 milijarde elektron voltov. Namesto da bi iskali razlage, ki temeljijo na električni aktivnosti, so se solarni fiziki zatekali k »udarcu«, s »trki« med protoni. Vendar so opazili nabite delce in ne nevtralne atome.
To je razlika med vročim plinom in plazmo. Solarne izbruhe in druge pojave na Soncu ne povzroča plinska konvekcija, ki jo spreminja magnetizem, temveč so vse električne strukture. Sončeve pege na primer razkrivajo filamente. Filamenti označujejo vrtinčenje naboja, ker električni izpusti v plazmi tvorijo vrvi podobne votle vitice. Ker so “lijakaste” plazme, so njihova središča temnejša. Konvekcijske celice bi izgledale temnejše na njihovih robovih. Standardna teorija ne priznava, da temnejše regije, ki jih razkrivajo Sončeve pege, pomenijo, da je Sonce hladnejše v svoji notranjosti.
Plazme v Sončevi kromosferi so z majhno gostoto, manj kot milijoninko Zemljine atmosfere. Temperature v kromosferi se gibljejo od 6000 st. Celzija blizu Sončeve “površine” do najnižje 4000 st. Celzija v srednjih regijah. Stalna skrivnost o Soncu je, zakaj se temperature na vrhu kromosfere dvignejo na 20.000 st. Celzija.
Med solarnimi fiziki pa je najbolj zmeden vidik, zakaj je lahko korona kar dva milijona st. Celzija! Najbolj vroče območje Sonca se začne na 4000 kilometrih in se razprostira na več kot milijon kilometrov od njegove površine, brez bistvenega padca temperature. Nobena konvencionalna teorija ne pojasni ustrezno, zakaj se to zgodi.
Sonce je v tokokrogu pozitivno nabita elektroda, medtem ko je negativno nabita elektroda nameščena daleč onstran planetarnih orbit. Navidezna katoda je znana kot heliopavza. Električni solarni model napoveduje, da Sončeve pege, izbruhi, koronalne luknje in vse druge Sončeve aktivnosti izvirajo iz nihanj galaktične električne energije.
Birkelandovi tokovni filamenti se počasi premikajo skozi Osončje in dobavljajo več ali manj energije električnemu tokokrogu, ki vključuje Sonce. Energija, ki napaja Sonce, je osredotočena od zunaj in ne izpušča znotraj termonuklearnega jedra, zato je njen obrnjeni temperaturni gradient v skladu z električnim praznjenjem (razelektritev). Glede na pojave v plazmi je končni zaključek, da je Sonce velikanski električni oblok in ne kroglica vročega vodikovega plina.
Avtor: Stephen Smith
Prevod: Angelo Mohorovič
Električni Univerzum 