Radijski curek Quasar 3C 273 je podoben tistemu iz PSO J352.4034–15.3373. Zasluge: VLA / Kovalev idr.
13.08.2018
Nekateri galaktični curki oddajajo radijske signale. (vir)
Ne gre za soglasno mnenje, vendar zagovorniki Električnega Univerzuma menijo, da se galaktična evolucija pojavi, kadar obsežni plazemski izpusti tvorijo koherentne, elektrodinamične filamente. V tem pogledu je Univerzum električni sistem, ki se vedno polni in prazni. Namesto gravitacije električna energija zagotavlja vir energije za galaktično konsolidacijo. Gravitacija sama po sebi ne razlaga, kako galaksije včasih tvorijo dolge loke, kot srebrne kroglice na vrvici, navezane skozi Univerzum.
Po nedavnem sporočilu za javnost je novo odkrit kvazar, PSO J352.4034–15.3373, »redka pasma«, ki oddaja relativistični plazemski curek. Ker naj bi bil kvazar oddaljen več kot 13 milijard svetlobnih let, je mišljen, da je curek neverjetno močan.
Konvencionalne teorije so odvisne od gravitacije in pospeška za sevanje, ki se proizvaja v vesolju: stiskanje vodikovega plina in prahu naj bi ustvarilo temperature v milijonih Kelvinov, zaradi česar lahko svetijo svetlo in oddajajo sevanje, vključno z radijskim hrupom. Zato običajne teorije vidijo črne luknje kot edini način za ustvarjanje tako intenzivnih emisij.
Kadar koli plazma ionizira oblak prahu in plina (kot je plazemski curek v PSO J352.4034–15.3373), elektromagnetne teorije navajajo, da se skupaj s premikom električnega naboja pojavi električno polje. Elektrika je opredeljena kot naboj v gibanju, zato elektrika, ki se giblje skozi katero koli snov, tvori magnetna polja, ki poravnajo in omejijo pretok. Te stiske ustvarjajo tako imenovane »plazemske vrvi«, sicer znane kot Birkelandovi tokovi. Birkelandovi tokovi so vidni na največjih običajnih lestvicah.
Galaksije, zlasti kvazarji, predstavljajo številne enigme. Ker se astronomske teorije opirajo na kinetično energijo – gravitacija, ki predstavlja le eno plat te sile, mora biti zaradi trčenj, ki jih vodijo gravitacija, »visoke temperature«. Astronomi ne morejo neposredno meriti lastnosti medgalaktičnega prostora, zato razvijejo matematične modele, ki temeljijo na obnašanju nevtralnih plinov. Menijo, da je plazma zgolj ionizirani plin, zato se obnaša le v skladu s fizikalnimi zakoni, ki veljajo za nevtralen plin (z rahlimi spremembami za elektromagnetne učinke).
Ko pa električni naboj narašča vzdolž galaktičnih vrtilnih osi, tvori dvojne plasti, ki jih lahko vidimo kot radijske haloje in relativistične curke različnih velikosti in moči. Električni naboj eksplodira iz galaktičnih polov, ki se širijo po obodu galaksije in krožijo nazaj do jedra kot Birkelandovi tokovni filamenti. Ker elementi v tokokrogu sevajo energijo, to energijsko sevanje kaže, da jih poganjajo večji tokokrogi. Obseg večjih tokokrogov lahko zasledimo s polariziranimi radijskimi emisijami, ki prihajajo iz njih.
Obnašanje plazme narekujejo električni tokokrogi. Dvojni sloji z velikimi napetostmi med njimi pogosto obstajajo. Električna sila v dvojnih plasteh je neprimerljivo močnejša od gravitacije, ki oddaja radijske valove v širokem območju frekvenc. Najpomembnejše za bilten, lahko pospešijo nabite delce do ekstremnih energij. Univerzum poganjajo električni tokokrogi na vedno večjih lestvicah, zato elektroni in drugi ioni, pospešeni skozi električna polja, sevajo v številnih pasovnih širinah.
Avtor: Stephen Smith
Prevod: Angelo Mohorovič
Električni Univerzum 