»Sončev blišč«. Fraktal Stephen Smith.
16.08.2018
Sončeve pege v zadnjem času upadajo, vendar se še naprej pojavljajo. (vir)
Skupno število Sončevih peg je doseglo vrhunec leta 2014, zato Sonce vstopa v tisto, kar bi morala biti tiha faza, kot je razpravljeno v nedavni Sliki dneva. Vendar je v začetku septembra 2017 Sonce izbruhnilo z več močnimi solarnimi blišči. Solarni blišči so razvrščeni glede na njihov rentgenski izhod: blišči razreda C imajo rentgenske meritve v območju 10^(-6) vatov na kvadratni meter (W/m^2), medtem ko lahko blišči razreda X presegajo 10^(- 4) W/m^2. 6. septembra je Sonce eksplodiralo z bliščem X2.2 in nato z X9.3, potem ko je v začetku tedna sprožilo nekaj manj močnih dogodkov. Incident X9.3 je bil že osmi največji solarni blišč, ki je bil kdajkoli zabeležen.
Ker se število vidnih Sončevih peg spreminja glede na 22-letni cikel, je Sonce zadnjih nekaj mesecev ostalo relativno neopazno, ker je Sončev maksimum leta 2014 dosegel svoj največji potencial in trenutno poteka Sončev minimum. Ta upad elektromagnetne aktivnosti je bil nepričakovano prekinjen septembra.
V Električnem Univerzumu Sonce zaseda pozitiven prostorski naboj glede na medzvezdni medij (interstellar medium – ISM): anodni terminal, povezan z galaktičnimi močnostnimi tokokrogi. Ta vezja so neznane dolžine in neznanega potenciala, vendar verjetno vključujejo vplive, ki obsegajo tisoč kubičnih svetlobnih let. Elektromagnetna energija, ki se giblje po teh galaktičnih »daljnovodih«, prav tako ni znana, vendar astronomi nenehno poročajo o svojem začudenju nad močjo solarnih bliščev.
Sončeva heliosferska meja je dvoplastni “zarodek”, ki ga izolira od galaktičnih plazem, ki tečejo skozi ISM. Razlike v napetosti se pojavljajo znotraj heliosfere, zato Sonce doživlja pojave polnjenja/ praznjenja, povezane s spremenljivim električnim vnosom iz Rimske ceste. Zato Sončeve pege in blišči najverjetneje izhajajo iz sprememb v električni oskrbi, kar kaže na cikličen vhod iz njegovega galaktičnega tokokroga.
Soglasni astrofiziki verjamejo, da “akustični vodniki valov” prenašajo vroč plin znotraj Sonca. Njihovo delo uporablja hidrodinamične modele, da pojasnijo, kako elektromagnetno sevanje uhaja iz Sončeve notranjosti. V njihovih modelih solarne blišče povzroča tako imenovana “magnetna ponovna povezava” v Sončevi atmosferi, ki naredi kratki stik z “magnetnimi silnicami”. “Magnetna energija” nato pospeši “pregret plin” v vesolje. Ta vroči plin, pravijo, da potuje navzven, ker ga kinetični učinki “potiskajo”.
Alternativa kinetični energiji je električno aktivno Sonce, kar pomeni, da električni izpusti prodrejo v Sončevo fotosfero, kar omogoča, da se električni naboj pretaka v njegove globine. Cevi elektromagnetnega pretoka namesto zvočnih valovodov izpostavljajo Sončevo temnejšo in hladnejšo notranjost. Pomembno vprašanje vremena na Zemlji je, da te cevi za pretok povezujejo Sončevo elektromagnetno polje neposredno z Zemljino ionosfero. Kako se ta povezava kaže v Zemljinem okolju?
Solarni blišči povečujejo Zemljine avroralne prikaze, ko se srečajo z njenimi elektromagnetnimi polji, zato je sklep, da so blišči sestavljeni iz nabitih delcev. Ker sledijo Zemljinim polarnim vrhom, so po naravi električni. Dne 7.09.2005 je solarni blišč X17 vplival na magnetosfero Zemlje, ki je izločil radijske prenose in preobremenil transformatorje elektrarn. Ali je naključje, da so se orkani Katrina (29.08.) in Rita (23.09.) zgodili na obeh straneh četrtega največjega blišča X, ki so ga kdaj zabeležili?
Nadaljnji dokaz za električni vpliv Sonca je, da so se 12 let kasneje orkani Harvey (25.08.2017) in Irma (s hitrostmi vetra 290 kilometrov na uro 10.09.2017) sprožili pred in po blišču X9.3 8.09.2017 (osmi največji solarni blišč doslej) in nato še isti dan X8.2. V podobnih obdobjih Sončevega cikla, v dneh med dogodki, so silovite elektromagnetne spremembe na Soncu sprožile silovite vremenske dogodke na Zemlji.
Električne zvezde, kot Sonce, ustvarjajo električna polja. Kadar koli se v plazmi loči naboj, se pojavi električno polje. To polje pospešuje nabite Sončeve delce, ki tvorijo koherenten tok električnega naboja po celotnem Osončju, sicer imenovani Birkelandovi tokovi. Ko se električna energija nabere čez sprožilno točko znotraj Sončevih induktivnih polj, se solarna plazma izprazni s skoraj relativističnimi hitrostmi – solarni blišči bi lahko bili podobni izjemnim strelam na Soncu.
Wal Thornhill zagovornik Električnega Univerzuma je napisal:
»Iz pogleda aktivnosti močnih masovnih izbruhov v aktivnih zvezdah in galaksijah je očitno, da gravitacijski modeli niso ustrezni, da bi razložili, kaj se dogaja. Gravitacija je le privlačna sila. Sklicevanje na vedenje magnetnega polja čarobno ločeno od električnih tokov, služi zgolj krepitvi mistične kakovosti sodobne fizike, ne da bi nam kaj povedala o pravem vzroku.«
Avtor: Stephen Smith
Prevod: Angelo Mohorovič
Električni Univerzum 