Poročanje o razporeditvi vodnega ledu na južnem polu Lune (levo) in severnem polu (desno). Vir: NASA.
22.08.2018
Led na Luni? (vir)
»Angel mi je v sanjah rekel, da bom moral, če želim pridobiti popolno znanje, ki sem si ga želel, iti na Luno. Tam bi našel Adamov raj in Drevo znanja. Takoj, ko bi okusil njegove sadove, bi se moj um razsvetlil z vsemi resnicami, ki bi jih človek lahko vedel.«
Cyrano de Bergerac
Vesoljsko plovilo Clementine je v orbito vstopilo okoli Lune januarja 1994. Misija ni bila nikoli zaključena zaradi okvare potiska, vendar je lahko preslikala površino Lune. Clementine naj bi odkrila vodni led v kraterju Shackleton blizu Luninega južnega pola, kjer so območja, zavarovana pred Soncem.
Eno opozorilo, pa je, da je japonsko vesoljsko plovilo Kaguya (izstreljeno 14.09.2007) ugotovilo, da kraterji navsezadnje ne vsebujejo ledu. Njegova terenska kamera z ločljivostjo 10 metrov ni poročala o odsevnih zaplatah. Majhen presežek vodikovih ionov, ki so ga zabeležili instrumenti Clementine, naj bi v Lunin regolit vsadil Sončev veter, ki so večinoma protoni.
Pred kratkim so znanstveniki z Univerze na Havajih, Univerze Brown in Ames raziskovalnega centra NASA objavili, da podatki iz Moon Mineralogy Mapper (M3) na krovu vesoljskega plovila Chandrayaan-1, izstreljenega leta 2008, nakazujejo trden led na Luni. Ponovno se zdi, da podatki kažejo, da v južnih kraterjih, pa tudi v severnih senčnih regijah, obstaja voda.
Nasini cilji vključujejo lunino bazo s posadko. Težave s stroški in skaliranjem trenutno ne omogočajo takšne misije, saj bi bila življenjska podpora za celo majhno skupino astronavtov, skupaj z močjo in gorivom za vesoljsko vozilo, nemogoče. Zaloga s hrano in vodo, da ne omenjam habitata, ki je zmožen daljšega bivanja na Luni, presega našo trenutno tehnologijo. Zagon koristnih obremenitev pomeni projekt, ki je predrag, da bi ga bilo mogoče zamisliti, tudi če bi bil tehnično izvedljiv.
Vodni led se lahko razdeli na kisik in vodik, zato bi sončne celice lahko ustvarile zrak za dihanje, pitno vodo in hidrazinsko gorivo. Ker so območja južnega pola nedaleč od nekaterih trajno zasenčenih kraterjev gorska območja, znana kot »vrhovi večnega sonca«, je na voljo stalni vir energije.
Lunarni regolit vsebuje veliko različnih spojin, ki se lahko kombinirajo v koristne kemikalije. Z virom energije in vodo se težave s skaliranjem in stroški zmanjšujejo, ker ni treba poslati goriva, razen tistega, ki je potrebno za doseg Lune. Manjša posoda za gorivo pomeni tudi večjo posadko in več znanstvenih eksperimentov.
Vendar so bili podatki Clementine pod vprašajem in poznejši udarec, imenovan LCROSS, ni mogel ugotoviti, ali na Luni obstaja led. Odsevi s strmih zidov kraterja so lahko vir za vsa tri opazovanja in ne ledeni nanosi. Ali bodo te nove informacije postale tudi žrtve boljših detektorjev in algoritmov analize?
Avtor: Stephen Smith
Prevod: Angelo Mohorovič
Električni Univerzum 