Supernove z visokim rdečim premikom, skupaj z njihovimi gostiteljskimi galaksijami. Zasluge: NASA, ESA, A. Riess (STScI).
23.08.2018
Pred vesoljsko dobo so astronomi pogledali na nočno nebo in zagledali točke in zaplate svetlobe. (vir)
S pomočjo teleskopov so lahko videli več točk in zaplat, s pomočjo spektroskopov pa so lahko odkrili, iz česa so narejene te točke in zaplate ter kako se premikajo. Toda točk in zaplat je bilo malo in daleč. Vesolje se je zdelo temačno in prazno.
Astronomi so domnevali, da če ničesar ne odkrijejo, ni ničesar. Teorije so si zamislili tako, da bi razložile, kako so lahko te svetlobne točke grudice znanih trdnih snovi, tekočin in plinov, ki so se obdržale in premikale v temi in praznini. Teorija gravitacije je pojasnila, kako se lahko oblak vodika stisne skupaj in segreje. Atomska teorija je pojasnila, kako lahko ta vroči vodik sproži jedrske reakcije in proizvede več toplote. Kinetična teorija plinov je razložila, kako lahko tlak iz vročine uravnava pritisk iz gravitacije, da se ustvari zvezda. Pojasnila se natančno ujemajo s teorijo evolucije zvezd, ki je opisovala vse (ali skoraj vse) videno v temnem in praznem vesolju.
Nato je vesoljska doba razširila naš občutek za vid, tako da je vključevala celoten elektromagnetni spekter, od radijskih valov do gama žarkov. Razširil je naš občutek za dotik na planete in asteroide in komete, celo do Sonca. Prste naših sond smo zataknili v temne in prazne prostore. Naše čutno vzorčenje vesolja je bilo osvobojeno omejitev naše biološke niše na površini mokrega in skalnatega planeta. Lahko bi povohali solarni veter, okusili skale na Marsu in videli x-žarke iz kometov.
Odkrili smo, da je vesolje polno plazme, snovjo skoraj neznano našim prejšnjim geocentričnim in antropocentričnim stanjem. Plazmo pogosto zamenjujejo za vroči plin, vendar se ne obnaša tako kot znani plini. Namesto da se pri segrevanju samo razširi, se zatakne v filamente in celice ter curke in krofe. Ustvari magnetna polja in mikrovalovni hrup ter rentgenske izbruhe. Delce pospešuje do relativističnih hitrosti in polarizira sevanje. Vodi električne tokove in prenaša moč na velike razdalje. Zbira materijo iz okoliškega prostora in jo ločuje v lupine podobne sestave.
Zdaj je vesolje videti svetlo in polno. Jupitrova magnetosfera, ki sveti v radijskih frekvencah, je dvakrat večja od Sonca ali Lune. Saturnova magnetosfera se zdi četrtina velikosti Sonca. Venera je videti kot pošastni komet, katerega rep zamahne pri nas vsakič, ko prehaja med Zemljo in Soncem. Mars iskri z rentgenom.
Veil Nebula (NGC 6960) se razteza s šestkratno širino polne lune. Žarilni filamenti se med seboj prepletajo spiralno kot nebesna Merkurjeva palica. Rosette Nebula (Caldwell 49) pokriva šestkrat večjo površino polne lune. Plamteči tridenti se potiskajo iz napihljivih valov, ki se zavijejo v medzvezdni Ouroboros.
Teleskopska pika galaksije, ki ji rečemo M49, je nevidno središče oblaka radijske emisije, ki povezuje na tisoče galaksij in zapolni četrtino neba. Oblak vrtinči proti severu in vrže vozle rentgenskega sijaja, kot astronomski ognjemet. Tudi oblak se vrti na južno nebo, kjer izbruhne še en brizg sijaja. Na drugi strani neba se vrti podoben oblak. Tudi prostori med temi žarečimi plazemskimi celicami so napolnjeni z elektromagnetnimi polji Birkelandovih »daljnovodov«.
Naleteli smo v to svetlo in polno vesolje z mislimi, ki so še vedno prilagojeni temnim in praznim teorijam. Škiljemo svojo domišljijo in zasenčimo misli z dogmo. Trudimo se, da bi svoje temne in prazne teorije prilagodili tem novim senzoričnim izkušnjam.
Domneva, da zaznati nič ne pomeni nič, obstaja domneva, da človek stoji v temni sobi: Toda ko se premika, pohištvo zazna s svojimi golenicami. Vesoljske sonde so golenice astronomije: Oddaljile so se od Zemlje in proč od bioloških čutov. Električno pohištvo so zaznali v vesolju, tako da so ga raznesli z nepričakovanim sevanjem in pretresli z nepredvidenimi tokovi. Skozi temne prostore s tehnološko izboljšanimi čutili astronomi, ki ne vidijo svetlobe, lahko občutijo toploto.
Vesolje ni edina domena izkušenj, ki se je zdela temna in prazna. Antična zgodovina, miti, umetnost in obredi vsebujejo veliko, kar je prikrito. Opisujejo fantastične predmete. Upodabljajo podobe, brez ličnih poimenovanj. Zdi se, da imajo malo koherentnega odnosa do sveta naših geocentričnih in antropocentričnih čutov.
Številne sodobne družbene strukture in vedenja se zdijo tudi neracionalna in nesmiselna. Vojne in tlačenja svoje motivacije sledijo senci preteklosti. Institucije ohranjajo poljubno, vendar urejeno tradicijo.
Golenice astronomije so se zataknile tudi v pohištvo v tej družabni sobi. Zdi se, da vzorci človeškega izražanja izvirajo iz arhaičnega spektakla plazemskih izpustov, ki niso bili več vidni, dokler jih vesoljske sonde niso zaznale pri drugih zvezdah in jih fiziki plazme reproducirali v laboratorijih. Naša zgodovina sega v izvorno izkušnjo nebesne plazme na Zemlji.
Ta izkušnja je bila hkrati travmatična in galvanska. Prineslo nam je tako skotomo kot lucidnost, pokvarjenost in plemenitost. Mogoče je šlo za genezo zavesti. Obsedeno smo ga zapomnili v umetnosti in obredih in institucijah. Prisiljeni smo ga zatirati in zanikati, hkrati pa ga posnemati v bitkah in genocidih. Vendar smo ga tudi preoblikovali. Umetniška domišljija je to izkušnjo nadčloveških dogodkov spremenila v človeško izražanje in smiselnost. Znanstvena radovednost ga je spremenila v razumevanje narave stvari, ki omogoča razvoj tehnologij. Gospodarska iznajdljivost jo je s trgovino in delitvijo dela spremenila v proizvodnjo bogastva. Politično prizadevanje jo je spremenila v diplomacijo, družbeno organizacijo in državnost. Verska meditacija jo je spremenila v duhovno razsvetljenje.
Vesoljska doba nam prinaša vizijo ne samo kozmosa, svetlega z novimi čutili in polnega novih pojavov, ampak tudi zgodovine, ki je svetla z novimi občutki in polna nove samo-identitete. Naši predniki in s tem tudi mi nismo žrtev mračne nevednosti in ne prazni vraževernosti, temveč ustvarjalci razvijajoče se lucidnosti in smiselnosti. Nismo zgolj preživeli, ampak dediči. Naša priložnost in naša odgovornost je, da dobičke podedovanih temnih in praznih teorij vlagamo v nove svetle in polne podvige.
Avtor: Mel Acheson
Prevod: Angelo Mohorovič
Električni Univerzum 