Kepler je odkril 2.740 kandidatov za planet, ki krožijo po drugih soncih od leta 2009. Kredit: NASA
27.08.2018
Vesoljski teleskop Kepler je nehal delovati. (vir)
Vesoljski teleskop Kepler je bil izstreljen 7.03.2009 za misijo iskanje planetov. Preden so se pojavile težave, je Kepler identificiral 989 »potrjenih« planetov okoli drugih zvezd. Kepler ni uporabil Dopplerjevega premika kot svojega sredstva za odkrivanje. S pomočjo fotometra je meril zmanjšanje svetlobne moči, ko se je objekt prehajal pred predmetno zvezdo. Kepler je z uporabo te metode lahko hkrati skeniral 150.000 zvezd. Kepler je bil ponovno uporabljen za druge namene, ko je maja 2013 prenehala njegova lovska sposobnost na planete.
Keplerjevo iskanje je temeljilo na Nebularni hipotezi in gravitacijskem pogledu planetarne evolucije. Kot je bilo v preteklosti že velikokrat zapisano, naj bi se nebularni oblaki kondenzirali v vroče krogle plina, ki se nekako vžgejo v termonuklearni ogenj. Tako imenovani »vrtinci« v poznejšem protoplanetarnem disku so tisto, kar tvorijo planete. Hipoteza ima veliko napako: ne pojasnjuje, zakaj imajo planeti v Osončju približno 97% njegove skupne vrtilne količine, če so njihove skupne mase manj kot desetina enega odstotka Sončeve mase. Teoriji je podana opora, saj namiguje, da ima Sonce spremljevalca, ki se premika po dolgi parabolični orbiti.
Uganka za lovce na planete je, da so po preučevanju 909 planetov v Keplerjevem katalogu blizu velikosti in podobno razporejeni po svojih orbitah. Odkritje je neodvisno od drugih zvezdnih značilnostih. Takšnega opažanja ni bilo pričakovati v primerjavi z idejami o oblikovanju zvezdnih sistemov. Astronomi so bili prisiljeni se vrniti na teoretično risalno ploščo: nekaj o protoplanetarnih diskih, ki so tvorili planete, določa, kako veliko rastejo in koliko so ločeni drug od drugega.
V Električnem Univerzumu, tisto »nekaj« je elektrika.
Ker so številni eksoplaneti »super Jupitri«, katerih orbite so bližje njihovim zvezdam, kot je Merkur Soncu, je mogoče argumentirati njihovo ustvarjanje v zvezdnem električnem izgonu. Kot smo že omenili, skalnata telesa, kot sta Merkur ali Luna, so izvrženi iz večjih, zelo nabitih objektov. Niso rojeni v prašnih vrtincih, ki obdajajo zvezdni »zapredek«.
Planeti so kot kroglice na vzmeti, ki se širijo in krčijo kot odziv na električne razmere. Njihov razmik in razvrščanje je najverjetneje zato, ker so nabiti predmeti znotraj zvezdnih plazmasfer, ki se poravnajo glede na svoje električne lastnosti, gostoto in sestavo. Zato so eksoplaneti (pod pogojem, da so teorije pravilne in sploh obstajajo) naklonjeni dogovoru, ki ga splošna javnost ne pričakuje.
Zagovornik Električnega Univerzuma Wal Thornhill je napisal:
“Gravitacijo zlahka premagamo z elektromagnetnim odbijanjem, kot opažamo pri izmetih Sončeve mase. Posledično imajo zvezde ekspulzijske curke namesto akrecijskih diskov. Včasih se zaradi dinamičnih razlogov ali zaradi širjenja električne obremenitve na večjo površino tvorijo zvezde, ki se električno cepijo v binarne sisteme ali več zvezdnih sistemov. Ta scenarij lahko razloži nekaj presenetljivo število sistemov z več zvezdami in bližnjo orbito »vročih Jupitrov«.
Avtor: Stephen Smith
Prevod: Angelo Mohorovič
Električni Univerzum 