Solarni blišči. Merkur je viden kot svetla pika na desni. Zasluge: Tom in Elizabeth Kuiper (JPL/STAR Prep Academy).
29.08.2018
Kaj poganja izbruh koronarne mase (coronal mass ejections – CME)? (vir)
Po nedavnem sporočilu za javnost solarne blišče poganjajo magnetizirane zanke plazme. Magnetna polja v »vrvi magnetnega pretoka« doživljajo »dogodke ponovne povezave«, v katerih se silnice prekinejo in nato ponovno povežejo, kar povzroči eksplozije »magnetne energije«. Nekaj te energije izvira iz »… sekundarnih sunkov močnih električnih tokov in pospešenih plazem, ki sledijo turbulenci CME«.
Nihče ne ve, kaj je »magnetna ponovna povezava«. Uporablja se za opisovanje opazovanj, a mu primanjkuje vsebine. Podobno je z besedno zvezo »gravitacijska privlačnost«: neznani pojav povzroča, da materija izvaja privlačno silo na daljavo, vendar narava te privlačne sile ostaja prikrita. Obstaja še ena težava z idejo, da se magnetne silnice prekinejo in nato ponovno povežejo: magnetne silnice niso »stvari«, temveč so shematične predstavitve, ki se uporabljajo za risanje magnetnih polj. Niso bolj resnične kot črte zemljepisne širine ali dolžine.
Koronarni loki in zanke se dvigajo s Sončeve površine in prodrejo v njeno plazemsko plast ali dvoslojno območje. Močni tokovi električnega naboja tvorijo sekundarna magnetna polja, ki obkrožajo zanke. Če tok naboja raste premočno, dvojni sloji eksplodirajo, kar prekine pretok naboja. Nenadni električni izpust je tisto, kar povzroča solarne blišče in CME.
V Električnem Univerzumu, ki temelji na elektrodinamičnih načelih in ne na elektrostatičnih modelih, so nebesna telesa potopljena v plazmo in so povezana s tokokrogi. Sonce je električno povezano z galaksijo, zato je nestabilen nabit predmet, ki išče ravnovesje s svojim okoljem. Električni naboj teče na Sonce iz njegovega galaktičnega tokokroga, zato je v stalnem toku.
Leta 1964 sta Jacobsen in Carlqvist predlagala, da dvojni sloji povzročijo sproščanje shranjene elektromagnetne energije na Soncu. To zamisel sta Alfvén in Carlqvist leta 1967 podrobneje izpopolnila. Kasneje je Carlqvist predpostavil, da lahko električna polja pospešijo nabite delce z do 10^14 elektron voltov na enoto naboja.
Na Soncu se dvojne plasti razvijejo, ko skozi plazmo teče elektrika. V eni regiji se naberejo pozitivni naboji, v bližini pa negativni naboji. Med obema regijama se pojavi električno polje. Če se ta shranjeni električni naboj katastrofalno sprosti, je znan kot »Langmuirov izbruh«. Ti eksplozivni izbruhi so tisto, kar solarni fiziki napačno označujejo kot »magnetno ponovno povezovanje«.
Avtor: Stephen Smith
Prevod: Angelo Mohorovič
Električni Univerzum 