Ta slika sega približno 10.000 kilometrov. C-obroč, najbližji Saturnu, je na levi strani. B-obroček se začne desno od središča. Cassinijev Ultraviolet Imaging Spectrograph ali UVIS razkriva barvne različice, ki kažejo na njihovo sestavo. Delci turkizne barve so skoraj čisti vodni led, delci rdeče obarvanega ledu pa vsebujejo druge spojine. Zasluge: NASA / JPL / Space Science Institute.
28.08.2018
Cassinijevi podatki bodo analizirani v prihodnjih letih. (vir)
Vesoljsko plovilo Cassini je izgorelo v Saturnovi atmosferi v petek, 16.09.2017. Od prvotne orbitalne vstavitve leta 2004 so našli orkane, ki so se razmahnili po Saturnovi atmosferi, skupaj z nevihtami, ki so trajale več let. Večina teh opažanj ostaja odprta za nadaljnje preučevanje.
Polarni vrtinci na Saturnu so skrivnost: na severnem in na južnem polu so vrtljivi vrtinci na kolosalni lestvici. Na jugu vztrajen vrtinec oblakov kaže pretok električnega naboja globoko v ozračju planeta, čeprav strokovnjaki na misiji pravijo, da gre za zbiranje »vročega plina«. Kljub temu ne obstaja noben mehanizem za segrevanje plina ali kakšna sila povzroči konvekcijo v Saturnovi hladni zunanji atmosferi. Pojavi se, da se hladni površinski plini spuščajo v toplo notranjost in dokončajo mehanizem za prenos toplote, kot kaže »oko« južnega vrtinca. Zakaj je vrtenje omejeno na južni pol, ni razumljivo, saj orkani na Zemlji črpajo moč iz tople vode, ko se gibljejo čez oceane.
Na severu ostaja znamenita šesterokotna tvorba nepojasnjena. Kljub vetru, ki presega 530 kilometrov na uro znotraj šesterokotnika in 500 kilometrov na uro zunaj, se šesterokotnik ne premika, razen z vrtenjem planeta. Obe sondi Voyager sta ga videli, ko sta preletela plinskega velikana novembra 1980 in nato avgusta 1981, tako da je dolgotrajen pojav. Slikovna skupina ne ve, kako lahko konvekcija uredi in vzdržuje šeststransko tvorbo v sloju vrtečega se oblaka.
Še ena od nenavadnih značilnosti Saturna, ultravijolična avroralna svetloba, ki jo vidimo na srednjih širinah, zmede znanstvenike, ki preučujejo Cassinijeve dnevnike podatkov. Spremljajo ga tudi rentgenski žarki, ki svetijo iz obročne ravnine in iz območij »Aleje neviht«. Ker elektroni in pozitivni ioni na Zemlji povzročajo avrore in so vedno na velikih širinah, so analitiki v opazovanje vpisali knjigo o prihodnjih misijah v upanju, da bo več podatkov ponudilo odgovore.
Ogromne bele lise, ki se pojavljajo v srednjih zemljepisnih širinah na Saturnu, skupaj s tako imenovano »zmajevo nevihto«, ki so na enem mestu ostale neprekinjene od leta 2004, so zbegajoče, saj s stalnimi strelami ustvarjajo vetrove nad 1700 kilometrov na uro, 1000-krat močnejši od vsega na Zemlji.
Wal Thornhill, zagovornik Električnega Univerzuma, je napisal:
»Tako kot Velika rdeča pega na Jupitru se zdi, da je zmajeva nevihta na Saturnu dolgoživo nevihtno središče, ki občasno vname. Taktna rednost radijskih emisij iz neviht na Saturnu se uporablja za presojo dejanske hitrosti vrtenja velikega planeta pod oblaki. Toda to vedenje je enigmatično. Zakaj bi se električna nevihta pritrdila na določeno mesto na planetu, še posebej, če je ta površina tekoča?«
Nerazložljive vroče nevihte na Saturnu, polarni vrtinci s svojimi (na videz) stabilnimi konfiguracijami, mega-strele, ultravijolična svetloba in rentgenskimi žarki iz nizkih zemljepisnih širin ter vetrovi, ki pihajo na tisoč kilometrov na uro, kažejo na en sam vzrok za vse učinke. Tem opazkam dodajte tudi “napere (špice)” obročnega sistema, skupaj s plazemskim torusom okoli Saturna in električno aktiven planet je odkrit; del vezja, ki povezuje Sonce in njegovo plazemsko plast, heliopavzo.
Radialne sence, ki se raztezajo čez Saturnovo obročno ravnino, imenovane “špice”, sta prvič zaznala vesoljska plovila Voyager, ko sta letela mimo orjaškega planeta novembra 1980 in nato avgusta 1981. Vendar, ko je Cassini-Huygens julija 2004 stopil v orbito okoli Saturna, špic ni bilo več. Pet let pozneje so zdaj že preimenovani Cassini-Equinox slikar z visoko ločljivostjo videli špice, še enkrat.
Leta 2009 so z uporabo Cassinijevega instrumenta za radijske in plazemske valove našli še drugo nevihto, ki je trajala več kot zemeljsko leto. Emisije radijskih valov z izoliranih lokacij v Aleji neviht kažejo na ponovitev Zmajeve nevihte, o kateri smo že govorili.
Teorija Električnega Univerzuma ponuja dosledno razlago za večino odkritij, za katere priznavajo planetarni znanstveniki, da so “uganke” in “zaradi procesov, ki jih slabo razumemo”. Ali bi lahko obstajala povezava med solarnimi cikli, Saturnovim orbitalnim položajem, špicami in strelami? Na primer, špice so verjetno nastale zaradi radialne razelektritve iz Saturnove magnetosfere v njeno ionosfero čez obročno ravnino. Ker obroči vsebujejo visok odstotek zelo finega prahu, ki se zlahka ionizira, prašna plazma ponavadi postane nasprotno nabita in se premakne iz obročev in zgoraj.
So špice izraz cikla Sončevih pege? Se pojavijo pri solarnem maksimumu in minimumu, ker je takrat, ko se magnetna polarnost obrne na Soncu in je Saturn v točno določeni usmeritvi? Nadaljnja analiza podatkov iz Cassinija lahko izboljša odgovore na ta vprašanja. Čeprav je Saturn povezan s pretokom električnega naboja v Osončju, pojasnjuje večino učinkov, ki jih je odkril Cassini.
Avtor: Stephen Smith
Prevod: Angelo Mohorovič
Električni Univerzum 