Asteroid Ryugu oddaljen 6 kilometrov. Zasluge: JAXA, University of Tokyo, Kochi University, Rikkyo University, Nagoya University, Chiba Institute of Technology, Meiji University, University of Aizu, AIST.
31.08.2018
Skalnata telesa v Osončju prikazujejo učinke plazme. (vir)
“Ker je bila na začetku plazma.”
Iz predavanja Nobelove nagrade Hannesa Alfvéna iz leta 1970.
Astrogeologi določajo ocene sestave in formacije asteroidov na podlagi njihovih anomalijskih kraterjev. Kot so že pisali v preteklosti, asteroidi 253 Mathilde, 243 Ida in 433 Eros razkrivajo kraterje velike in majhne, kar znanstvenike spodbudi, da ugibajo, da gre za res ohlapne konglomeracije kamnin in zemlje, raje kot velike gramozne jame v vesolju. Ker niso bili uničeni pred udarci, je ugotovitev, da so energijo »absorbirali« na enak način, kot bo kup peska ublažil šok iz kamna. Vendar, ali teorija gramoza ustreza dejstvom?
Po nedavnem sporočilu za javnost je Hayabusa2 zdaj le 20 kilometrov od asteroida Ryugu. Asteroid se vrti in ima izboklino okoli svojega ekvatorja, skupaj z dvignjenimi grebeni, čeprav to ni prvič, da so v misijah globoko v vesolju videli asteroid v obliki diamanta.
Evropska vesoljska agencija (ESA) je 2.03.2004 izstrelila sondo Rosetta Cometary Probe na srečanju s 67 P/Churyumov-Gerasimenko, komet kratkega obdobja. Na poti je Rosetta naletela na 2867 Steins, majhno nepravilno telo z največjim premerom šest kilometrov. Podatki iz Rosettinega slikovnega sistema OSIRIS so razkrili par kraterjev s skupnim premerom, ki je večji od 20% prostornine asteroida. Strokovnjaki iz misije so bili “presenečeni”, da se dvokilometrski “kraj udarca” Steins ni razstrelil v drobne delce.
Električna zgodovina Osončja vključuje intenzivno energične dogodke in nasilne interakcije med (električno) nabitimi planeti in lunami. Električni obloki lahko odstranijo material z lahkoto, kar dokazujejo poskusi, ki jih je opravil dr. C. J. Ransom iz laboratorija VEMASAT. Plazemski izpusti (razelektritve) lahko izkopljejo površinske depresije (vdolbine), zajamejo material in ga eksplodirajo v vesolje, pri čemer pustijo čisto izrezane značilnosti.
Obloki plazme ne motijo okoliških površin. Na podlagi laboratorijskih analiz se je to zgodilo na Ryugu, 2867 Steins in na vseh asteroidih, lunah in planetih Osončja. Na začetku planetarni znanstveniki izključujejo električno razlago – ki odpravlja napake v drugih teorijah – ker o vpletenih silah ne vedo skoraj ničesar, razen papagajati: »Če je v vesolju elektrika, ne naredi ničesar.« Nikoli jim ne pride na misel, da lahko elektrika ustvari tiste stvari, s katerimi se zdaj trudijo razumeti.
Avtor: Stephen Smith
Prevod: Angelo Mohorovič
Električni Univerzum 