Levo: Predvideni položaj Ultima Thule je na sredini polja. Ultima Thule je bila 16.08.2018 oddaljena 172 milijonov kilometrov od New Horizons in 6,5 milijarde kilometrov od Sonca. Zasluge: NASA/JHUAPL/SwRI).
3.09.2018
Naslednja tarča New Horizons. (vir)
NASA je izstrelila vesoljsko plovilo New Horizons 19.01.2006. Kot se spominjajo bralci Slika dneva, je New Horizons potrdil načela Električnega Univerzuma, ko je 14.07.2015 preletel sistem Pluton/Haron. Njegov naslednji cilj je Objekt v Kuiperjevem Pasu, nedavno imenovan, “Ultima Thule”.
Ob koncu 18. stoletja se je rodila nebularna hipoteza. Priljubljenost je rasla več kot 100 let, nato pa se je zdelo, da je v zgodnjem 20. stoletju umrla zaradi nasprotujočih si dokazov. Vendar pa je po uporabi novih modifikacij, da bi fizika črne luknje ostala živa, doživela vrsto oživljanja in traja še danes.
Hipoteza kaže, da se je Sončev sistem kondenziral iz oblaka molekulskih plinov in prahu v obdobju, ki meri več milijard let. Prah in plin sta se skrčila do točke, ko je stiskanje s segrevanjem sprožilo jedrsko verižno reakcijo v gosti kroglici vodika in helija v središču oblaka, kar je rodilo novo zvezdo. Ko je bil material še naprej gravitacijsko privlačen proti središču vedno manjše mase, je tvoril strukturo, imenovano akrecijski disk, ki je obkrožil njeno ekvatorialno ravnino.
Podobno kot Saturnovi obroči, le mnogo bolj gosta in veliko večja, se je akrecijski disk razširjal izven orbite Neptuna. Med fazo sesedanja so v skladu s konsenznimi astronomi v obroču prahu in plinov nastali vrtinčni tokovi in vrtinci snovi. Ti vrtinčni tokovi so se povečevali, ko so vanje pritegnili več materiala, počasi sesali večje in večje delce, nato kamenčke, nato balvane, dokler stotine milijonov udarcev nebularnih kondenzatov niso postopoma oblikovali planetov.
Teorija je bila pozneje spremenjena, da se pojasni izvor in “območje zadrževanja” za številne komete, ki vsako leto vstopijo v Osončje. Oortov oblak naj bi bil na primer velikanski nabor majhnih drobcev, ki so ostali od tistih zgodnjih dni, ko je bilo Sonce novorojena zvezda. Pravili naj bi, da je sferično območje, ki obdaja Sonce z največjim polmerom približno 5 bilijonov kilometrov, ki vsebuje več milijard objektov, nekaj velikih kot majhni planeti, večina pa okoli velikosti srednjega asteroida. Bližje Soncu je še eno območje primordialnih planetoidov, ki se imenuje Kuiperjev pas.
Teorija Kuiperjevega pasu je ustvarjanje astronoma Kenneth Edgeworth iz Irske in tudi ločeno od ameriškega astronoma Gerarda Kuiperja leta 1951. Prvi predmet Kuiperjevega pasu (KBO) je bil odkrit leta 1992. Včasih znan kot “transneptunsko telo (trans-Neptunian Object)”, pred kratkim so odkrili desetine KBO velikosti majhnih planetov velikosti lune.
Erida (ang. Eris) je največji KBO, približno 5% večji od Plutona in se nahaja 1,4 bilijona kilometrov od Sonca. Erida je dovolj velika, da ima svojo majhno luno, imenovano Disnomija (ang. Dysnomia). Quaoar je od Sonca oddaljen približno 6 milijard kilometrov in se vrti v območju Kuiperjevega pasu onkraj Plutonove orbite. Quaoar je tretji največji KBO, pol velikosti Plutona in približno tako velik kot Plutonova luna Haron. Četrta največja KBO še odkrita je Varuna, ki je približno 40% velika kot Pluton.
Vendar pa obstaja nepravilnost v vrstnem redu in razporeditvi KBO-jev. “Sedna” je v orbiti, ki je veliko dlje od skupine, ki vključuje Erido, Quaoar in Varuno (in Ultima Thule). Sedna je velika, približno tako velika kot Pluton, vendar je od Sonca oddaljena skoraj 10 bilijonov kilometrov, zato je tehnično preveč oddaljena, da bi se tehnično štela za predmet Kuiperjevega pasu. Teorija še ne more umestiti Sedne, razen da bi lahko povedala, da je morda iz Oortovega oblaka in ne Kuiperjevega pasu.
Mimogrede je treba opozoriti, da je kometarna misija Star Dust dokazala, da obstoj kometov v tako oddaljenih in hladnih jaslih, kot je Oortov oblak, zaradi mineralov, ki jih najdemo v komi Wild II, ni mogoč. Njihova prisotnost kaže, da se je komet oblikoval v veliko bolj vročem okolju od tistega, kar bi lahko zagotovil hipotetični Oortov oblak.
Po končnem cilju misije bo New Horizons nadaljeval potovanje globoko v vesolje; najhitrejši predmet, ki ga je človek kdaj ustvaril.
Avtor: Stephen Smith
Prevod: Angelo Mohorovič
Električni Univerzum 